Vsak dan uporabljamo izraze čisto, čistoča, čistost in tudi druge oblike te besede.
Zelo redko pa se poglobimo v pomen te besede in pojma. Seveda vsi vemo kaj pomeni biti čist, tj. nasprotno od umazan. Pri tem pojmu večinoma mislimo na fizično snažnost. Pojem ‘čisto’ ima tudi ekonomski, magični, energijski, duhovni, kabalistični, politični, filozofski, etični, estetski in seveda tudi fizični pomen, le da v vseh drugih kategorijah nima tako distinktivnega pomena kakor v fizičnem.
Pojem čistosti lahko povežemo z duševno, moralno čistostjo in tudi s kategorizacijo narodov, držav. Takšnih zgledov ni težko najti. Navadno so to sterilni in nezanimivi narodi in države. Preveč resni, dolgočasni, disciplinirani. Pogosto morbidni, brez smeha, humorja, brez življenskega čara in celo brez življenskega poleta. To so predvsem države in narodi po značilnosti podobni astrološkemu znamenju Device. Sem bi lahko uvrstili tudi Slovenijo in Švico.
Ko za kakšnega človeka rečemo da je čist, mislimo na zunanjo, fizično čistost. Če pa pomislimo na nekaj globljega potem navadno rečemo ‘čista duša’ ali ‘čist um’. V čem je razlika kaj pojmujemo pod oznako čisto v tem drugem primeru? Očitno nekaj bolj kompleksnega ali drugače vrednotenega. Če skušamo zunanjo, fizično čistost povezati z ravnotežjem, nam to ne pove veliko, če razčlenjujemo notranjo, duševno ali mentalno čistost, pa je nujno govoriti tudi o ravnotežju. Čistost enačimo z ravnotežjem.
Če tako gledamo na čisto in ravnotežje lahko sklepamo da je na tem svetu zelo malo čistega, zelo malo uravnoteženega. Opažamo da oba procesa potekata hkrati. Navzoče je nenehno prizadevanje za ravnotežje in čistočo ter nenehno rušenje tega ravnotežja in zmanjševanje čistega. Poleg tega poteka proces ‘nesnage’, neravnotežja, spontano, sam od sebe, za čiščenje, za vnovično povrnitev ravnotežja pa je zmeraj potreben trud.
Pri vsem tem se upravičeno sprašujemo ali čisto sploh lahko obstaja v svojem pravem, skarajnem primeru? In pod katerimi pogoji? Odgovor je ‘skoraj’ negativen. Kaže da je neka količina ‘umazanega’ zmeraj navzoča in tudi mora biti. Kot da je nujna za ohranjanje stalnega vzajemnega dinamičnega procesa. Če čisto tako rekoč v svoji popolni obiki ne more obstajati se vprašamo – zakaj? Zato ker je to nujno, je pogoj za celotno dinamiko. Čistoča je statika. Tako pridemo do zamisli da pojem čistega v skrajnem primeru povezujemo in identificiramo z matematično in kabalistično ničlo. To je posredna identifikacija z ravnotežjem ki smo jo že omenili. Čisto obstaja torej samo v univerzalnem ravnotežju, oziroma središču tega ravnotežja, v ničli, ki ne obstaja. Logično vprašanje pa je, ali je sploh mogoče dinamično čisto? Mogoče je, vendar kot relativna čistost in relativno ravnotežje.
V duhovnem pomenu se čisto – nečisto ne da poistiti s črno – belim ali jinom in jangom ali podobnimi dvojnostimi temveč samo z ravnotežjem – neravnotežjem. Čisto je harmonija, ravnotežje in božanskost. To pomeni da so v tem ravnotežju, harmoniji, tudi elementi ‘nečistoče’ ki so tako vkorporirani, harmonizirani s ‘čistimi’ elementi da ustvarijo harmonijo, ki se izraža kot čistoča. Samo središče te harmonije, središče nekega harmoničnega sistema je povsem čisto, to je matematična ničla. To pa samo po sebi ni življenje, ni dinamika, ni harmonija. Da bi čistoča imela smisel, mora obstajati uravnoteženi sistem okoli te ničle ki je dinamičen. Šele tedaj lahko govorimo o smisleni in funkcionalni čistoči. Ne glede na raven ozaveščenosti in popolnosti tega sistema.
Čistoča je ena od komponent moči. In tudi harmoničnost je moč. Harmoničnost je optimalna uporavnost vsake njene sestavine, vsakega njenega dela. Zelo težko je nekaj povsem čistega ločiti od nečistega in ga kot takšno ohraniti. Kaže da je prepletenost čistega in nečistega nujna in stalna.