Kategorije
Blog

Drevo Življenja – dvosmerni proces v neskončnem razponu

Drevo Življenja predstavlja razpon od najredkejšega do najbolj gostega, od najsvetlejšega (brez-svetlobnega) do najtemnejšega (tema ki ni tema). Istočasno Drevo Življenja predstavlja proces zgoščevanja in tudi proces razredčevanja, odvisno v katero smer gledamo. Hkrati najretkejša in najsvetlejša faza v sebi vsebuje tudi vse ostale, torej tudi najgostejšo ter najtemnejšo. Pravtako najgostejša in najtemnejša faza v sebi vsebuje vse ostale in tudi najsvetlejšo ter najretkejšo. To je izraženo v znamenitem stavku – Keter je v Malkutu, Malkut je v Keteru. To je samo modifikacija in na drugačen način izražen znameniti Hermesov zakon: Kakor je zgoraj tako je spodaj, kakor je spodaj tako je zgoraj. V praksi se to najboljše, skoraj na šolski način, kaže preko kemijskega elementa ogljika, C. Diamant je grafit (ogljik, C) in pripada Keteru (pravzaprav brilijant, brušen dijamant, kar je samo obdelan dijamant), grafit pa (pravtako ogljik, C) v surovi obliki pripada Malkutu.


To spuščanje izvira iz Ketera, saj vse izvira iz njega. Gre skozi vse faze, skozi vse sefirote, gre skozi Tifaret, da se vskladi z osnovnim bistvom operaterja, gre skozi ostale sefirote, potem gre skozi Jesod, da da svoj doprinos tem zgostitvam in da „minuto pred dvanajsto“ tem zgostitvam doda pečat Tifareta, ki determinira lastnosti, kvaliteto in kvantiteto, okoliščine tega zgoščevanja. Prihaja v Malkut kot materijalizirana stvar. Šele sedaj je enako tako mogoče iti navzgor, na način „pospešene evolucije“. A to ne pomeni, da lahko zanemarimo levi ali desni steber. Nikakor, saj sta tudi ona dva važna faktorja oživljanja te poti proti dol in proti gor. To je, seveda, grobo prikazan nastanek materijalnega univerzuma. V naših vsakdanjih življenjih je za nastanek nove materije potrebno življenje. Človek sam redko ali skoraj nikoli ne ustvari materije „iz nič“. Novo materijo, koagulirano maso, lahko ustvari samo živo bitje od že obstoječe, z dovajanjem dodatne prane v to obstoječo materijo. To je vedno obdelava, modifikacija, nadgradnja že obstoječe materije. A tudi to oživljanje že obstoječega je podrejeno navedenim zakonitostim. Edini primeri ustvarjanja materije „iz nič“, iz akaše, kakor to nekateri radi imenujejo, oziroma direktno iz prane, so primeri čudodelcev, ki naredijo prah ali nek drug materijalni predmet. To je božje delovanje in vedno v sebi vsebuje zgoraj navedeni proces, to je zbiranje kritične mase prane (nivoja Jesoda, s tem da so prej prisotne vse prethodne faze). Materijalni univerzum je nastal z zgoščevanjem svojih ganglijev in ne z velikim pokom. Torej, vse kar človek dela in kar je naredil je samo uporaba že obstoječe materije. Oživljanje (kolikor je potrebno in možno) že obstoječega. A tudi ta oživljanja potekajo po navedenem procesu.


Vsaka materijalna stvar, ki je v Malkutu ima v sebi klico Ketera, ker drugače ne more biti. Ne more biti oživljena na drug način. To istočasno pove, da ozaveščeni Keter ne more biti brez kompletnosti Malkuta v sebi. Hermesov zakon ne govori samo o identičnosti tistega zgoraj s tistim spodaj, ampak govori predvsem o dveh istočasnih smereh, procesih, tokovih, dogajanjih. To so solve in coagula. Tukaj ni nobenega velikega poka. Drevo Življenja je geometrijski in slikovit prikaz teh procesov.


Sefiroti so predvsem vibracijska stanja (različni nivoji vibracij iz 22 osnovnih faktorjev univerzuma, ki se v našem zodiaku, v okoliščinah našega Sončnega sistema in pogojih na planetu Zemlji kažejo takšni kot jih poznamo), istočasno pa so tudi stanja naše zavesti. Vsak vibracijski nivo ima svojo tendenco in če je dovolj „močan in vztrajen“, tudi svoj rezultat v Malkutu. Tedaj je torej prisoten v Malkutu, ima svojega predstavnika v Malkutu. To je predstavljeno s prvo polovico Hermesovega zakona – kakor je zgoraj tako je spodaj. S pospešeno evolucijo, z delom na sebi (ali z normalnim tokom in tempom evolucije) človek osvaja, ozavešča višje nivoje (ali samo ohranja odstotek ozaveščenosti vsakega nivoja, čeprav se skupna masa ozaveščenega vseeno povečuje!). Vso to delo je odkrivanje, kako raspolagati s tistim kar že ima in ko napreduje samo pridobiva modrost, kako naj optimalno uporabi in kakšen odnos naj ima do tistega kar je okoli njega. To vsebuje drugi del Hermesovega zakona – kakor je spodaj tako je zgoraj.


Poleg teh dveh osnovnih smeri dinamike v univerzumu, dveh najbolj splošnih in najpočasnejših procesih, da jih takorekoč sploh ne vidimo, Drevo Življenja prikazuje tudi vso ostalo dinamiko, ki se dogaja vsaj na planetu Zemlji, začevši od vseh kemijskih, fizikalnih, mehaničnih sprememb, agregatnih, električnih, magnetnih, itd.. Po sistemu stez (na Drevesu Življenja) in logičnosti razporeditve teh stez in njihovih korespondenc je mogoče z lahkoto ugotoviti medsebojne odnose mnogih entitet, ki obstajajo v materijalnem univerzumu, pa naj gre za živa bitja (homo sapiens, rastline ali živali) ali pa za čiste kemijske elemente, pa tudi najkompleksnejše substance, ali pa vse nivoje družbenega življenja. Na primer neka pisana modna hiša (ali pa takšen tip človeka) veliko lažje najde skupni jezik s fakulteto kot pa z vojašnico ali policijsko postajo. S fakulteto je lahko enakopravna, lažje deluje na njo, a obe sta „šibkejši“ od vojašnice. Ali pa, zgradba parlamenta kot tudi sam parlament je bolj naklonjen modni hiši kot vojašnici, se pa bolj naslanja in uporablja vojašnico, čeprav sta obe „nižje“ kot parlament. Če parlamentu „zaškripa“ se naslanja na vojašnico. Analogni temu so ne samo odnosi pri raznih ustanovah ampak tudi pri tipih človeških karakterjev. Vse to je prikazano na Drevesu Življenja.

prevedel: dr. Gregor Musevski

Kategorije
Blog

Sufiji

Sama beseda – sufi – naj bi izhajala iz besede suf, kar pomeni groba volnena halja, značilno oblačilo sufijev.

  Točen izvir te besede še danes ni pojasnjen, saj tudi sami sufiji – islamski mistiki – ponujajo različne pomene besede sufi. Sufiji so se pojavili že kmalu po nastanku islama kot religije, organizirano so delovali  že v 7. stoletju našega štetja. Sufijsko izročilo je le malo znano zunaj islamskega sveta, njihovo izvirno učenje pa je težko tudi za predane muslimane.

  Prve sufijske skupnosti so se pojavile v današnjem Iraku in Siriji v začetku 7. stoletja po transformaciji tedanje sekte haridžitov, ortodoksnih zagovornikov islama. Haridžiti, ki so jih nekateri raziskovalci imenovali tudi puritanci islama, so se borili za strogost vere, ne le za telesno čistočo, temveč tudi za duhovno, za čistočo zavesti in neusmiljenje do tistih, ki so skrenili s pravoverne poti. Zgražali so se nad razkošjem, ostro so obsojali vsakršno obliko uživanja – glasbo, vino in igre. Njihov cilj, vsaj v začetku, je bil etično in kulturno izredno visok – namenili so se namreč, da oblikujejo najbolj napredno državo. Utopična država naj bi temeljila na egalitarizmu, to idejo so še posebej podpirali najsiromašnejši kmeti, ki so bili tudi najštevilčnejši med haridžiti. Te in tem podobne ideje so močno vplivale ne le na razvoj islama kot religije, temveč tudi na kulturno, pravno in politično ureditev prvih kalifatov.
  Ideja egalitarizma je le ena izmed mnogih, ki je verjetno najbolj odgovorna za hitro širjenje sufijskih skupnosti na vzhod vse do Indije in na zahod do Maroka in Španije. Sufiji so islamski mistiki, ki so se posvetili Alahu, posvetnemu življenju so obrnili hrbet, odpovedali so se lastnini in tuzemeljskim blagodetim, svoja čustva in strasti so „dušili“ ali bolje rečeno transformirali. Od „običajnih“ vernikov jih loči tudi to, da zanje niso obvezne molitve (pet krat na dan) kot za ostale vernike, ker da si dobrobiti, ki bi jih imeli od takšnih molitev,  prislužijo z drugimi, zahtevnejšimi praksami. Te prakse so bile običajno posebni obredi vernosti, v katerih je sufi dosegel ekstatični trans ali stanje globoke notranje koncentracije, ki je podobna budistični meditaciji.

  Ob nastanku sufijskih skupnosti so bili člani le-teh kaj pisana druščina, med njimi so bili tako puščavniki, asketi, derviši in goreči verski borci, ki so živeli v skladu s svojim verskim zanosom. Njihova gorečnost se je izkazovala predvsem s tem, da so veri posvetili svoje življenje; s pravilnim načinom življenja so se skušali približati Alahu, se mu povsem predati in spoznati njegovo najvišjo božansko resnico. Njihov nenavaden videz, pa tudi vedenje, sta izzivala dvome, odpor, včasih tudi pregone tujih oblasti. Zahvaljujoč svoji trdni veri in vztrajnosti so si izborili prostor pod soncem; ljudje so jih sčasoma sprejeli. S svojo svetostjo, predanostjo veri, z iskrenim služenjem Alahu in z žrtvami, ki so jih dajali v njegovem imenu, so si pridobili spoštovanje muslimanov, ki so v sufijski poti videli najboljšo pot k Alahu. Sam Muhamed ni neposredno nikoli pozival k duhovništvu in asketizmu, vendar je bil do asketov spoštljiv in je menil, da je njihova vzdržnost največja kakovost.

    Sufijski odnos do posvetnega življenja v marsičem spominja na askete v krščanskih redovih, kar še posebej velja za strogo vzdržnost in osvoboditev od vseh materialnih dobrobiti oziroma zapriseženost siromaštvu. Po slednjem merilu so zelo podobni jezuitom, ki pa so – kot krščanski red – nastali mnogo kasneje.
    S svojo predanostjo si sufiji niso le pridobili naklonjenost drugih muslimanov, temveč posebno mesto v družbeni hierarhiji. Oblasti so se sklicevale na sufije; za reševanje zapletenih verskih vprašanj in dilem so bili kompetentni le oni. Čeprav so sufiji predani muslimani, so njihove skupnosti vsrkale tudi nekatere zamisli krščanskih mistikov, platonistov in celo budistov. Vpliv budizma je razviden v prisotnosti absolutne Primarne Resničnosti nad profanim pojavnim svetom materije in čutil. Prisotna je tudi Platonova ideja, da je svet ogledalo, v katerem se zrcali božje, čeprav se velikokrat ne zavedamo, da ogledujemo Boga.

Kralj je srečal derviša in rekel, kot je na vzhodu navada, če kralj sreča podložnika: „Izprosi si uslugo.“
  Derviš mu odvrne: „Ne spodobilo bi se, da bi prosil za uslugo enega svojih sužnjev.“
  „Kako si drzneš tako žaljivo govoriti s kraljem!“, je rekel stražar, „opraviči se ali pa boš moral umreti.“
  Derviš je rekel:  „Imam sužnja, ki je gospodar tvojega kralja.“
  „Kdo je to?“
  „Strah,“ mu odgovori derviš.      

 Duhovni mojstri
  Prvi sufijski voditelji, če jih smem tako imenovati, Al – Halaj, Al – Muzazibi, Rabija in Al – Basri, so učili, da je treba Boga iskati v sebi, da je treba v sebi razviti ljubezen do Boga. Hkrati naj bi bile vse dejavnosti v fizičnem življenju podrejene tej ljubezni oziroma Bogu do popolne identifikacije, kar pomeni, da naj bi sufi postal instrument Boga, njegova roka, njegov glas. Njegovo telo bi izražalo božjo voljo. Sufi naj bi intuitivno spoznal Boga, njegovo spoznanje je samo njegovo, kot takšno ni prenosljivo na druge, ki imajo sebi lastno spoznanje oziroma resnico o Bogu. Ko sufi enkrat doseže stanje popolne identifikacije z resnico o Bogu – ki pa je njemu lastna – ga ljudje prepoznajo kot svetega človeka. Temu primeren je tudi položaj sufijev v družbi – cenjen je tako med „navadnimi“ muslimani, pri oblasteh in v religijski hierahiji.
    Učenje sufijev je postopno. Nekateri sufiji omenjajo tri, drugi pa celo 12 stopenj, ki jih mora preiti sufi. Vsaka stopnja ustreza določenemu spoznanju resnice o Bogu. Napredovanje po stopnjah se je izvajalo v sufijskih samostanih, ki so bili temeljna celica njihove organizacije. Sufijski samostani so se med sabo razlikovali glede na vejo sufizma, ki so jo gojili. Kljub formalnim razlikam, ki so bile posledica mentalitete, kulture ljudi, celo vodje samostana, je doktrina skoraj povsod v srži enaka. Velikokrat je dal pečat določeni veji sufizma prav vodja samostana, ki je deloval kot avtokrat.

   Neki svet sufi je šel na romanje v Meko. Na robu mesta se je ulegel ob cesti, izčrpan od potovanja. Komaj je zaspal, že ga je osorno zbudil besen romar: „To je čas, ko vsi verniki sklanjajo glave proti Meki, ti pa kažeš z nogami v smeri svetišča. Kakšen musliman neki si?“
  Sufi se ni ganil; samo odprl je oči in rekel: „Brat, ali bi mi naredil uslugo in položil moje noge tako, da ne bi kazale za Gospoda?“

Stroga disciplina in hiararhija
      Čeprav sufizem potencira mistično plat islama, obstaja tudi tako imenovati intelektualni sufizem, ki ima pomembno vlogo v oblikovanju islamske kulture. Pri tem bi opozoril le na sufijsko poezijo, ki še danes velja za vrhunsko. Al – Gazali, eden vidnejših pripadnikov intelektualnega sufizma, je še danes zelo cenjen, saj je prav on zaslužen za priznanje sufizma pri takratnih kalifatskih oblasteh. Kljub odprtosti sufijev do profanega sveta danes in v zgodovini, je pomambnejši del sufizma še vedno zaprt za vrati sufijskih samostanov. Le v okviru strogo hierarhično urejenih redov se posreduje skrito vedenje in se omogoča napredovanje po stopnjah v religijski hierarhiji.
  Vidnejši sufijski redovi so nastali v 9. stoletju našega štetja okoli močnih in karizmatičnih sufijev. Stroga disciplina, asketizem in skrajno odpovedovanje so bili dobri temelji za nastanek redov. Poleg redovnikov, ki so bivali le v samostanih, so obstajali tudi sufiji, ki so svoje življenje posvetili širjenju vere med ljudmi. Tako so nastajali novi redovi. Število sufijskih samostanov je še posebej naraščalo v času od 11. do 14. stoletja našega štetja. Mnogi so obstajali stoletja, se širili in ustanavljali nove samostane, mnogi so se izničili v dekadenci. Nekateri sufijski samostani so se posvetili predvsem misijonarstvu, širjenju islama (še posebej v Afriko). V nekaterih državah je postal sufizem temeljni nosilec pismenosti, kulture in političnega razsvetljevanja.
  V hierarhično organiziranih redovih je obstajal strog notranji pravilnik z natančno določenimi stopnjami posvečevanja. Pripadnik prve stopnje (šerijat) je sledil učenju neofita; moral je upoštevati stroge norme islama v vseh podrobnostih in ubogati starejše. Ko je postal sufi farikat, torej druga stopnja v sufizmu, je pomenilo, da je stopil na pot religije, postal pravi vernik, učenje je nadaljeval pod skrbnim patronatom – mentorstvom šeika ali mojstra. Če je sufi še napredoval za eno stopnjo – v stopnjo marifata – je pomenilo, da je osvojil vso vedenje in veščino, ki je potrebno, da bi lahko dosegel stanje ekstatične zamaknjenosti, v katerem se lahko združi z Alahom. Na stopnji marifita je imel sufi tudi možnost, da je poučeval mlajše. Četrta, po nekaterih merilih zadnja stopnja, hakikat, je pomenila, da je sufi popolno razumel resnico in se stopil z božanskim. Bil je dostopen le za malo število vernikov.
  Hierarhična struktura in število stopenj v tej strukturi se je od samostana do samostana razlikovalo. Ne glede na to pa je bila za vse – in še danes je – značilna stroga disciplina in spoštljivost ter pokornost mlajših do starejših brez pravice ugovora. Tudi samostanski obredi so se med sabo razlikovali. V nekaterih se več uporabljajo tehnike, ki spominjajo na meditacijo, v drugih je več učenja, predavanj, ki jih povečini vodi starešina samostana. 
  Temeljne prakse sufijev niso le askeza in samotništvo, temveč tudi asane, plesi, mantranje (izgovarjanje božjih imen) in meditacije. Te prakse se izvajajo posamezno ali v kombinaciji ter vodijo do posebnih psihofizičnih stanj in magičnih moči. Na zahodu je še najbolj popularizirana magična moč dervišev, ki si lahko z iglami in drugimi ostrimi predmeti prebadajo obraz, jezik in druge dele telesa brez bolečin, celo brez kapljice krvi. Znani so tudi kirurški posegi, ki so bili izvedeni na derviših brez uporabe anestezije. Plešoči derviši (mevlevije), teh je danes največ v Turčiji, po določenem času vrtenja okoli lastne osi padejo v poseben trans, v katerem se snidejo z Bogom. Če si pomaga z besedo, ki se uporablja v jogi, plešoči derviši dosegajo stanje samadija, identifikacije z Bogom, kar je tudi namen plesa. Koliko bo izkušnja plešočega derviša v stanju zamaknjenosti zaradi plesa poglobljena, je odvisno od njegove pripravljenosti, izurjenosti, duhovne čistosti, spiritualne ravni in tako naprej. Trans kot posledica plesa lahko traje od nekaj minut do nekaj ur. Stranski učinek takšne prakse je lahko izguba zavesti in bruhanje, vendar to praktikanta ne zmoti na poti h končnemu cilju.
  Pri sufijski praksi je zanimivo, da sufiji ne jemljejo nobenih zunanjih sredstev za poglobitev duhovnih stanj. Človek je dovoljšen sam sebi in Bog mu je že dal vsa sredstva, ki jih potrebuje, mora jih le pravilno uporabiti.
  Veliki sufi mojster Junaid iz Bagdada je o svoji mistični izkušnji zapisal, ‘da je kot nenehno sežiganje, nenehno podrhtavanje temeljev, nenehba praznina, v kateri ni mogoče prepoznati ničesar znanega, da je nepredstavljivo in nevzdržno v svoji silnosti’.
  Slednja izjava je v skladu z islamsko tradicijo, ki ne pozna nobene vizuane predstave Najvišjega, Alaha. Kajti, kako naj bi smrtnik, človek, s sliko, v dvodimenzionalnem svetu predstavil nepredstavljivo, najvzvišenejše, najsrečnejše?! Zato pa obstaja prava množica poskusov besedne predstavitve Boga. To so le poskusi, kajti Boga je nemogoče opredeliti oziroma ujeti.

Eden Junaidoovih privržencev je prišel k njemu s polno mošnjo zlatnikov.
  „Ali imaš še kaj zlatnikov?“ je vprašal Junaid.
  „O ja, še veliko.“
  „In ti je veliko do njih?“
  „Da, veliko.“
  „Potem moraš obdržati zase tudi te, kajti bolj jih potrebuješ kot jaz. Vidiš, nimam ničesar in ne želim ničesar, sem mnogo bogatejši kot ti.“
Kategorije
Blog

Drevo življenja kot tipkovnica

Katere črke (in številke) delajo bolje in katere slabše

Na tipkovnici so vse črke, alfa in omega. Na Drevesu Življenja so vse komponente človeka, mikrokozmosa, od glave do pete, in s tem tudi makrokozmosa. S tipkovnico lahko napišemo vse, saj vsebuje celo abecedo. Na Drevesu Življenja lahko aktiviramo vse, se pravi katerikoli del človeka samega. Če neke črke ne moremo napisati vemo katera je in odstranimo zaporo. Na enak način delujemo, če imamo zaporo na nekem življenskem področju, na podlagi korespondenc aktiviramo ta del Drevesa Življenja in odstranimo problem. Se pravi, da bi praktično uporabili Drevo Življenja moramo spoznati čim več korespondenc.   Z Ognjenim Mečem in s Kačo Modrosti aktiviramo celotno tipkovnico. Ampak nam ni vedno potrebna celotna tipkovnica, ali vsaj ne cela v enaki meri istočasno. Jasno je, da vsakodnevno uporabljamo celotno tipkovnico, kot so nam vse črke na voljo da nekaj napišemo, in najverjetneje na eni strani besedila uporabimo vse črke alfabeta v katerem pišemo. Torej prav tako kot je rekel tisti pametni stari Grk „in tragedija in komedija sta sestavljeni iz istih črk“. Ampak črke so različno aranžirane v različne besede in te besede so različno postavljene v različne stavke, ki tvorijo dva različna besedila. Tragedijo in komedijo. Prav tako imamo konstantno aktivno celotno Drevo Življenja ampak nekatere komponente so bolj aktivne, druge manj aktivne, odvisno od situacije v kateri se nahajamo. Dogaja se tudi, da so nekatere komponente zakrnele zaradi neuporabe ali so zadušene na nek drug način a nam so vseeno potrebne, ker smo v areni življenja, ki ponuja in zahteva nešteto različnih nivojev aktivnosti vsake komponente Drevesa Življenja. In ravno ta „zakrnelost“ ali nesposobnost, nefunkcionalnost nekaterih komponent so izvor problemov v življenju. Na nas je, da obnovimo celoten alfabet, še posebej če ne vemo katere komponente, katere črke „ne delajo“ dobro. Prva stvar je detekcija in to je najtežje. Pravilna detekcija. Lahko se zgodi, da poznamo črko ki „ne dela“ dobro, poznamo sefirot ali stezo ki ni prehodna ampak ne poznamo vrste napake, zastoja. Tukaj so potrebne korespondence in miti o določeni komponenti. Veliko teh korespondenc in sistemov meditacij sem navedel v knjigi Kabala v teoriji in praksi. Našteti so primeri da je sefirot neprehoden, prehoden a neosvojen in kadar je osvojen.
Pri vsem tem je pomembno poznati smer božje mezle, blagodejnega vpliva boga, ki daje življenje. Od Keterja proti Malkutu. To je gravitacijska smer na planetu Zemlji. To pomeni, da lahko vsak višji sefirot s svojim problemom, zastojem povzroči probleme in zastoje nekega tipa na vseh nižjih sefirotih, in ti  lahko izgledajo avtentični tam kjer se pojavijo in ni nujno da jih z lahkoto prepoznamo kot posledico nečesa na nekem višjem sefirotu. Hkrati pa, če pogledamo filigransko, lahko vidimo, da imajo vsi problemi, ki jih človek lahko ima v življenju, direktne ali indirektne korenine v drugem ali tretjem sefirotu. Vsak problem, ki ga lahko ima človek, ne glede koliko je star, se na nek način, če ga analiziramo za nazaj, posledica-vzrok-posledica-vzrok, lahko pripelje in mora pripeljati do matere in očeta!!! Kam drugam pa bi lahko pripeljal filigranskega raziskovalca?! Samo do korenin, do vzroka. To ne pomeni, da je vsakemu priporočljivo da analizira ta dva sefirota in da o njima meditira. Saj je tadva najtežje doumeti, razumeti. Danes je v homo sapiensu milijon dogem, ki preprečujejo pravilno razumevanje teh dveh sefirotov. Največ dogem je povezano s tema dvema sefirotoma. Zato se tudi gre od najlažjih proti najtežjim, od Malkuta do Keterja. Ampak istočasno, če smo filigrani, nam mora biti jasno da je potrebno vse sefirote istočasno v določeni meri ozaveščati. Saj so oni vsi povezani v eno celoto, kot tipkovnica. Če manjka neka črka ne moremo napisati pravilnega/popolnega besedila. Torej, potrebno je delati enega po enega, a tudi vse istočasno v določeni meri.


Najpogostejši vzrok, da se ljudje odpovejo „pisanja“ na tej tipkovnici, oziroma da se odpovejo raziskovanju Drevesa Življenja je ta, da nekega problema ni moč niti hitro detektirati, še manj pa ga je možno hitro odstraniti.  Za vse to je potrebno znanje, vztrajnost in s tem tudi čas. Danes so hitri časi, in ljudje bi vse hoteli hitro ali instant. A noben resen problem, ki ga imate ni nastal hitro. Vsak velik problem in tudi vsak drug problem je nastajal zelo dolgo, pa če smo se tega zavedali ali ne. Več let. Pri vsakem problemu je bila inkubacijska doba, potem obdobje prenašanja, znosnosti, in na koncu neznosnost, akutno obdobje. Najbolj slikovit primer je votel zob katerega je potreno ali takoj popravljati ali izpuliti. On se ni pokvaril v dveh dneh, ampak se je kvaril več let. Enako je z vsakim mentalnim problemom, navado. In če se je nekaj nabiralo dolga leta, a da se tega sploh nismo zavedali, ne moremo pričakovati, da se to reši v enem dnevu, še posebej če ne poznamo niti diagnoze.
Vaja Ognjenega Meča je prepihovanje vseh kanalov. Srce potiska kri od sebe pa celem mrežnem sistemu arterij do vsake celice. Arterije so prehodne. Če je nekje zoženje je tam pretok manjši, to je tudi meja, ki ustvarja zastoj in tkiva ter organi nižje od tega zastoja dobivajo manj krvi, manj energije. In srce izvaja večji pritisk, da precirkulira normalno količino krvi tudi do tega organa in tkiv. Predstavljajmo si to na mentalnem nivoju in vidimo vajo Ognjenega Meča, saj to je pritisk na celo tipkovnico, da dobijo vsi deli sistema dovolj elektromagnetne energije, oziroma prane, oziroma krvi. Arterije so sefiroti, globinska analiza sefirotov so kapilare (lahko preko sistema 50 Vrat Razumevanja, lahko po sistemu Isaka Lurije deset sefirotov v vsak sefirot, itd.) Kaj je bolezen? Zastoj in neprehodnost v nekem organu. Kaj je ozdravitev? Dodajanje nujne energije, prepihavanje, vzpostavljanje prehodnosti. A zastoji se lahko pojavijo, in v večini se pojavijo, na poti Kače Modrosti
Vračanje krvi po venah je ekvivalentno Kači Modrosti. Zanimivo je, da je večina zastojev v krvnem sistemu v času vračanja krvi. Se pravi v Kači Modrosti. Človek ne opravi vse, človek ni preveč uspešen v prihodu k bogu, kot je bog uspešen v prihodu k človeku. Povežite to z razširjenimi venami. Involucija se zgodi in se dogaja sama od sebe, a za evolucijo je potreben napor. Tudi v dihanju lahko poiščemo ekvivalente. Torej, Ognjeni Meč je višje polnjenje akumulatorjev, da bi imeli moč za resnično delo na Kači Modrosti. Ognjeni Meč je tisto kar nam je bog dal, Kača Modrosti pa tisto kar mi naredimo s tem. In tukaj ponovno pridemo do korespondenc, ki jih je potrebno poznati, da bi začeli praktično delo. Veliko tega, ha!

Prevod: Gregor Musevski