Kategorije
Blog

Amuleti

Uporaba amuletov naj bi izvirala še iz časov, ko je človek zadovoljeval duhovne potrebe z animizmom in preprosto obredno magijo. Zdi se, da so začeli prvotni ljudje izdelovati amulete iz notranje potrebe in instinkta, ki jih je vodil do posvečevanja predmetov. Posvečeni predmeti so postali dovolj močni, da so lahko zaščitili lastnika ali mu dali uvid v prihodnost.


  Amuleti so spremljali vsakdan prvobitnega človeka skoraj povsod. Amuleti so poskrbeli za lažji porod, so dajali moč da se je človek lahko spopadel z vidnimi in nevidnimi energijami. Amuleti so varovali pred uročljivimi očmi, varovali ženo, otroke, dom, domače živali …  Čeprav se danes uporabljajo amuleti še v mnoge druge namene, je princip amuletov nespremenjen – posvečen predmet postane vir moči, ki pomaga lastniku pri uresničevanju zadanih si ciljev.

  S pojavom prvih verovanj v božanstva se pomen amuletaov dopolni. Vsem božanstvom so po pravilu pripisane posebne magijske, čudodelne moči. Če se izdela predmet božanstvu v čast, bodo čudodelne moči božanstva avtomatično prešle tudi na predmet, ki je božanstvu namenjen. Prenos moči pa ni le enostranstki – prvobitni človek je verjel, da s posvečenim predmetom, koristi sebi in božanstvu, ki mu ga namenja. Torej božanstvo prav tako potrebuje amuleta kot človek. Šele kasneje je bila amuletaom dodeljena „enostranskost“ – torej amuletai utelešajo božansko čudodelnost, ki prehaja na človeka. Na takšna pojmovanja amuletaov naletimo pri starih svečenikih Babilona in starega Egipta.

  Židovski rabini in krščanski svečeniki so zavračali uporabo magije in amuletaov, menili so namreč, da bi s tem izkazovali nezaupanje v Božjo modrost in univerzalnost. Kljub takšnim zgledom uporaba amuletaov ni izginila. To, kar je dobro za bogove, je tudi za človeka. Amuleti so potrebni, da zavarujejo moč, ki jo je človeku podelil Bog.  Iz roda v rod se je prenašalo tudi verovanje, da je že sam material, iz katerega je narejen amulet, človeku v podporo. Ta podpora je stopnjevana še z zapisi, besedami, slikami, figurami, ki so vgravirane v amulet. Moč, ki jo ima material že sam po sebi, je namreč zdaj usmerjena, oplemenitena z voljo, ki je nakazana z besedilom, skicami, figurami in podobno. Če je lastnik amuleta tudi rokodelec, ki ga je izdelal, se njegova moč še stopnjuje, saj je obogatena z ljubeznijo, energijo, ki jo je vlagal vanj med oblikovanjem. Povrh vsega je v amulet vgrajeno tudi pozitivno pričakovanje tistega, ki ga je oblikoval – potemtakem amulet ne more škoditi, temveč lahko le koristi. Zaradi vsega naštetega postane amulet generator, vir moči, aktiven dejavnik, ki s svojo vibracijo pomaga lastniku, da uresniči želeno.

   V zgodovini amuletaov je obstajalo mnogo različnih razlag, kako zvečati moč amuleta. Nekateri so menili, da material, iz katerega je izdelan ni pomemben, češ da so pomembnejša božja imena, podobe, besede, izpisane na njem, spet drugi so trdili prav obratno. Sodobni ezoteriki so prepričani, da je za moč amuletaa pomembno oboje – tako vrsta materiala, iz katerega je izdelan kot tudi podobe, ki so na njem izrisane. K temu dodajajo še etični motiv tistega, ki je amulet izdelal.


   Prvi amuleti so nastali instiktivno, človek je hotel izdelati predmet, s katerim bi se zavaroval. Ker je amulet namenjen prav določeni osebi, ki je zbir določenih vibracij, mnogi menijo, da je najboljše, da vsakdo sam izdela svoj amuleta. S tem ga namreč nehote prepoji s prav tistimi vibracijami, ki bodo njemu osebno v največjo podporo. Če kupimo že izdelan amulet, smo z njim vred kupili tudi energijo tistega, ki ga je izdeloval, takšna energija pa ni nujno dobra tudi za nas. Da bi bil amulet čimbolj pisan na kožo tistemu, ki naj bi mu služil, bi ga moral v celoti izdelati sam – pripraviti material (na primer: izkopati glino), ga oblikovati, sam izrisati simbole, besede na njem in ga posvetiti. Že verjetje, pozitivno pričakovanje, da bo amulet deloval, je dovoljšne, da res deluje – temu bi lahko rekli tudi placebo efekt.

   Da bi delovanje amuletov resnično lahko pripisali tudi placebo efektu, nas opozarja že dejstvo, kako deluje na človeka negativno pričakovanje – strah, bojazen. Strah ni nič drugega kot nesposobnost iskati pomoč v sebi. Strah pred neznanimi silami narave je človeka prisilil, da je začel verjeti v čudodelne predmete, ki ga bodo obvarovali pred njimi, kajti ni bil sposoben zaupati sebi, svoj sposobnostim, da se bo lahko ubvaroval pred virom strahu. Prav verjetje v čudodelnost amuletov pa je zmanjšalo strah pred neznanim. Nekdo, ki se čuti zavarovanega – čeprav le s posvečenim predmetom –  je sposoben aktivirati lastne notranje vire pri uresničevanju želenega.  V skrajnem primeru bi lahko trdili, da je vsak predmet po sebi že učinkovit amulet, če človek vanj verjame.


   Iz babilonskih in egipčanskih napisov razberemo, da so amuleti izdelanih iz različnih vrst kamnov, lastnikom prinašali božjo naklonjenost in zaščito. Še več, amuletai so bili tudi sredstvo komunikacije med človekom in božanstvi. Primeri slednjih amuletaov so medaljoni in prstani z velikimi dragimi kamni – na primer jaspisom in tigrovim očesom. Današnji kristaloterapevti potrjuejejo, da lahko človek prav s pomočjo določenih kristalov komunicira z božanstvi.

   V začetku 5. stoletja lahko opazimo pravi razcvet uporabe amuletov, saj so začeli po njih posegati tudi kristjani, seveda v povezavi s krščanstvom. Med takšnimi amuletai je bil najbolj razširjen križ, ki je varoval pred zlimi duhovi, varoval pred kužnimi boleznimi in podobno.  Tudi prekrižanje na lastnem telesu naj bi bila gesta, ki bi tistega, ki jo izvaja, zavarovala. Šele po križu so se kot amulet začeli uporabljati tudi slike, kipci, obeski … Device Marije, arhangelov in velikih svečenikov ter mučenikov zgodnjega krščanstva. Kot krščanski amulet se je pojavljala tudi ovčja koža, pergament, papirusi in kamenji, ki so jim pripisane čudodelne moči zaradi zgodovinskih povezav z Biblijo. Nekateri preučevalci amuletov gredo še dlje, menijo, da je vsaka krščanska cerkev, božje znamenje… kriščanski amulet, ki širi v prostor krščanske vibracije.

   Kot zanimivost naj dodam, da so križ kot amulet uporabljali tudi v drugih duhovnih tradicijah, ne le v krščanstvu. Latinci so uporabljali latinski križ (crux immissa), Grki grški križ (vsi kraki v križu so enako dolgi), križ sv. Andreja ali tau križ. Krščanstvo je prevzelo latinski križ, ker so kristjani verjeli, da so Juezusa Kristusa razpeli na prav tak križ. 

  Čeprav strogi raziskovalci še vedno zamahnejo z roko nad amuleti, češ, vraževerje, je uporaba amuletov – mogoče danes še bolj kot v preteklosti – zelo razširjena. Mornarji se s amuleti varujejo pred brodolomi, nosečnice upajo na lahek porod, študenti stiskajo amulete za dobro opravljen izpit, šoferji se z njimi podajo na vožnjo, pisatelji in umetniki s amuletai iščejo navdih, športniki dosegajo dobre rezultate, poslovneži si s amuletai višajo dobičke … V današnjem, t. i. civiliziranem svetu, se številni vzorci obnašanja prenašajo iz daljne preteklosti, čeprav se je spomin na to izgubil. Ne glede na razmah znanosti ljudje še vedno posegajo po amuletih, ki jih varujejo, saj jim dajejo občutek varnosti, blagostanja, domala nedotakljivosti …