Kategorije
Blog

Šamanizem

„Prosim, preden kaj naredim, da bi bilo moje delo blagoslov za vse ljudi,“ je dejal Red Hat, šaman indijanskega plemena Cheyenne. Čeprav besedo šaman največkrat povezujemo z Indijanci, beseda sama prihaja iz Sibirije in pomeni krotilec duhov. Šaman ne le, da je sposoben klicati duhove, temveč z njihovo pomočjo tudi zdravi, se pogovarja z umrlimi, kliče dež, roti duhove in bogove, da namenijo njegovemu plemenu dovolj krav in podobno. Mircea Eliade, eden najpomembnejših raziskovalcev šamanizma, je trdil, da so šamani: zdravitelji in čarovniki; šamani lahko zdravijo, lahko pa naredijo čudeže, kot so na primer fakirski. Poleg naštetega je šaman tudi duhovnik, mistik in pesnik.


  Zanimivo je, da imajo tradicije šamanizma, ki so jih gojile skozi zgodovino zelo različne kulture, marsikaj skupnega. Šamanistična obredja, razpostranjenja po vsem svetu, so si zelo podobna, čeprav med kulturami, ki jih gojijo, ni bilo stikov. Šaman z otoka Bali ali Filipinov, zdravi podobno kot kanadski in južnoameriški Indijanci, podobno kot sibirski in tibetanski zdravitelji. Šamanski obredi tako rekoč po vsem svetu poznajo obredniples, geste, uživanje „svete“ substance, padanje v trans, ter pitijske izjave šamanov po transu. Zaradi velike podobnosti vseh šamanskih obredij, ne glede na kulturo, v kateri so nastala, smemo sklepati, da izražajo skupne zakonitosti, ki veljajo za vse ljudi, ne glede na raso, spol in tako naprej.
 Nekatere šamanske tradicije slone na predpostavki, da vso življenje prihaja uz Stare Matere Prostor, kar izražajo tudi nekatere bolj uveljavljene duhovne tradicije. Izkušnje šamanov med obredi so v marsičem podobne izkušnjem indijskih jogijev ali zen mojstrov.
  Šamanistični pristop k svetu je zelo human, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Temelj odnosa do narave in soljudi je prepričanje, da je vse potrebno, brez razlike, in da ima vse svojo nalogo. Šamanistične tradicije ne zanikujejo prav ničesar. Vse je mogoče uporabiti – oziroma je uporabljeno – v določenem  (pravšnjem) trenutku. V naravi obstajajo dobri in zli duhovi, dobre in zle rastline, podobno velja tudi za živali,  kamenje, reke in tako naprej. Toda vešč šaman se bo znašel v labirintu navideznega dobrega in zlega, ki je pogojeno z določenim trenutkom, in našel bo prostor za obstoj plemena, za katerega je odgovoren.

    Meč selekcije
  Izbira prihodnjega šamana med dečki, prav zaradi velikih odgovornosti, ki jih ta prevzema – velikokrat je od njega odvisno ne le življenje in smrt posameznikov, temveč vsega plemena – je zelo ostra. V večini izbira prihodnjega šamana med mladimi fanti kar zdajšnji šaman, upošteva pa tudi mnenje starešin. K izbiri največkrat pripomore kakšen poseben dogodek. Deček, ki bi utegnil postati šaman, mora izstopati od sovrstnikov, mora biti nekaj posebnega. Značaj, posebna občutljivost, spontane sanje in vizije so le nekateri od dejavnikov, ki lahko vplivajo na izbor. Ko je nekdo določen za šamana ali vrača, se celo pleme temu podredi, šaman ali vrač ostane do smrti. Kot zanimovost naj dodam, da je večina mističnih adeptov, ne glede na tradicijo, iz katere so izhajali, imela neko posebno značilnost, po kateri so se bistveno razlikovali od soljudi. Bodisi da so bili (pre)občutljivi, ali  zelo nesrečni ali kaj podobnega, te lastnosti pa so podobne zahtevanim lastnostim prihodnjega šamana ali vrača. V učni dobi mora prihodnji šaman „premagati“ svojo največjo „slabost“, šele zmaga nad lastno slabostjo je prava iniciacija, „diploma“, ki mu dovoljuje, da lahko zdravi in izvaja magične obrede.


  Ker je šolanje za šamana zelo zahtevno in naporno, ga ne bi zmogel kdor koli, temveč le izbrani, napovedani. Šolanje za šamana ali vrača je pogojeno s kulturo, predvsem pa z naravo, v kateri živi pleme. Šaman mora namreč zelo dobro poznati naravno okolje, v katerem živi njegovo pleme, zdravilne rastline in tako naprej. Med „učnimi predmeti“ za šamane so: telesni napor do skrajne izčrpanosti, veščine lova, hipnotiziranje živali, umik v popolni molk, izolacija, sposobnost preživetja v nemogočih pogojih, sposobnost uživanja drog, ne da bi postal odvisen od nje, komunikacija z duhovi, rastlinami in tako naprej. Šaman ali vrač mora razumeti, videti rastline, živali in ljudi, sposobnost tega razumevanja in videnja bi lahko v zahodni besednjak prevedli kot sposobnost videnja aure ali sposobnost pogovarjati se z „duhom“, ki omogoča obstoj vsemu na zemlji. Poleg našterih „predmetov“ se morajo šamani izuriti tudi v astralni projekciji (v večini pod vplivom halucinogene droge). V njej se, kot pravijo nekateri, dvigajo v nebo in padajo v zemljo. Astralna potovanja s pomočjo halucinogenih drog so za šamane sveta potovanja, na katerih se srečujejo s številnimi energijami, usodnimi za njihovo pleme, ali duhovi, ki jim v simbolni govorici prenašajo sporočila, jim svetujejo in jih svarijo pred nevarnostmi. Duh se lahko šamanu prikaše v viziji kot rastlina, žival ali kako drugače, ne glede na podobo prinaša sveta sporočila, ki so za pleme obvezujoča. Vrednost in kakovost tako prodobljenih sporočil je odvisna od magičnih sposobnosti šamana.


  Obrede, ki jih izvajajo šamani, bi lahko primerjali z rituali, ki jih poznajo nekatere duhovne tradcije. Pri šamanskih obredih, podobno kot pri duhovnih, je zelo pomembnen pravilni etični odnos. Šaman obredno priklicuje svoj višji jaz, ne glede na to, kako se mu pojavlja, oziroma, kako ga sam vidi (kot žival ali rastlino). Ko s pomočjo halucinogenih drog – ali tudi brez – naveže stik z višjim jaz, pričakuje od njega nasvete zanj in njegovo pleme. Nasveti večinoma zadevajo življenje plemena – kdaj je pravi čas za lov in podobno. Plemena, ki gojijo šamanistično tradicijo, se večinoma preživljajo z lovom. So spretni lovci, vendar lovijo samo toliko, kolikor potrebujejo za preživetje. Ne poznajo razkošja, še več, kopičenje lastnine po njihovem mnenju „zastruplja duha“.

     Vse za blaginjo plemena
  Ena od nalog šamanov je, da priprosijo pri silah narave naklonjenost plemenu. V Sibiriji na primer šamani čarajo, da bi bil ulov rib bogat; na Filipinih vrač odganja zle duhove, da strupene živali ne bi napadale ljudi; v Mehiki in Južni Ameriki vrači prosijo za dobro letino koruze, v Kanadi za dober ulov in tako naprej.
 Poleg obredov, ki so omejena z naravnimi značilnostmi pokrajine, v kateri živijo, šamani v vseh kulturah gojijo tudi obredno zdravljenje. Za zdravljenje uporabljajo najrazličnejše metode. Zdravilo je lahko formula magičnih besed, kajenje določene halucinogene droge, uživanje mesa živali, ki ni v običajnem jedilniku, sprememba bivalnega prostora za določen čas, geste in tako naprej.


  Nek nemški raziskovalec se je pri šamanu v Južni Ameriki naučil magične formule, ki pomaga, da se rane hitreje zacelijo. Ko je znal vse magične besede in pripadajoči ritual, se je odpravil v džunglo in se, na svoje veliko presenečenje – močno poškodoval. Takoj je naredil obred, ki se ga je naučil in zdravilo je delovalo, kar ga je še bolj presenetilo. Ko se je vrnil, je plemenskemu vraču zaupal svojo zgodbo. Vrač se je le nasmehnil, ter povedal, da se to zgodi prav vsem, ki se naučijo tega rituala, s poškodbo namreč dobijo možnost, da preverijo, ali so se ga dobro naučili.


 Šamani so še pred „alternativno“ medicino poznali celostno zdravljenje, telo zdravijo tako, da zdravijo duha. Številni zdravilni šamanistični obredi zanikujejo razum, za zahodnjake so povsem absurdni. Bolnik mora na primer en teden spati na blazini, pod katero je določena rastlina. Ne glede na „neumnost“ takšnih postopkov, v katerih zahodnjakom manjka zdrave pameti, so učinkoviti. Nekateri znanstveniki celo predpostavljajo, da je prav „ignoriranje“ razuma številna plemena obvarovalo pred nevrozami in psihičnimi napetostmi.


  Šamanistične tradicije ne poznajo razlikovanja razum in ne-razum, zanje je vse eno in isto. Civiliziran razum si je oblikoval mnogo ščitov, miselnih vzorcev, ki naj bi ga obvarovali pred nedojemljivim ne-razumom. Toda vrsta obrambnih mehanizmov še ne rešuje skrivnosti ne-razuma. Le brisanje meje med obema odpravlja strah in daje odgovore na ključna eksistencialna vprašanja. Nelogična gesta ali postopek v procesu zdravljenja je neumna le za razum, toda v celoti razuma in ne-razuma je smiselna in učinkovita.

Če hočeš biti močan kot medved …
  Šamani menijo, da je življenje dano od zemlje in da lahko prav ista zemlja ponudi odgovore na vse življenjske izzive. Zemlja nam ponuja vsa zdravila, ki so nam potrebna. Šaman je neke vrste posrednik med dvema celotama – naravo in človekom. V svojih vizijah se povzpne onstran, kjer so mu prikazane nevidni niti, ki se pletejo med človekom in naravo. Nasveti, ki jih dobi v transu, preraščajo klasični ego in materialne oči, so sporočila nevidnega, sveta onstran, ki še kako vpliva na svet tostran.


  Čeprav so šamanski obredi zahodnjakom nerazumljivi, jih niso obsojali, z izjemo kanibalizma. Toda v luči šamanističnih tradicij, ki poznajo kanibalizem, to ni destruktivno dejanje, ki ga poznajo „civilizirani zahodnjaki“, ko ubijajo sovražnike, zasežejo njihovo lastnino in tako naprej. Kanibalizem je nastal iz drugačnih motivov. Pogojuje ga preprost boj za obstoj ali mistični cilji. Kot zanimivost naj še dodam, da kljub močno uveljavljenim neresnicam o trganju mesa z živega človeka, so kanibali uživali le meso umrlih.


  V skladu s šamanističnimi in nekaterimi drugimi mističnimi tradicijami, je meso koncentrat energije, bolj kot je bila žival (ali človek) na višji stopnji (duhovnega) razvoja, bolj pretanjena je energije njenega mesa. S tega zornega kota je najkakovostnejše prav človeško meso. Zdravega človeka, seveda. Uživanje mesa v obredne namene ali za krepitev določenih sposobnosti, poznajo šamanistične tradicije v vrsti različic. Severnoameriški Indijanci so na primer verjeli, da je treba jesti meso medveda, da bi postali močni kot medved, če želijo biti pogumni kot medved, pa morajo pojesti njegovo srce.


  Na prvine šamanistične tradicije lahko še danes naletimo tudi v Evropi. Večinoma se ohranjajo kot folklorni obredi priprošnje naravi, da bi bila bogata letina, da zima ne bi bila prehuda in podobno. Najizrazitejši primer šamanistične tradicije v Evropi verjetno pripada Keltom, njihova tradicija se nadaljuje še danes, ohranjajo jo svečeniki druidi. Keltska kultura je bila bolj tesno prepletena za naravo od grške ali rimske. Čas so merili po ciklusih Lune, ki je dajala temeljne smernice za vse dejavnosti. Vsi njihovi obredi so bili usmerjeni k utrjevanju vezi med človekom in naravo, usklajevanju življenja s ciklusi narave. Kelti so na primer na prvega novembra izvajali poseben obred, ki je bil namenjen temu, da dvigne tančico z duhovnega sveta in omogoči stik med živimi in umrlimi. To je zelo star praznik, ki je bil uveljavjen še veliko pred krščanstvom, verjetno ga je cerkev, v nemoči, da bi ga izkoreninila, preprosto povzela.


   Druidska mistika je zelo zanimiva, po svoje je zelo blizu „new age miselnosti“. Njihove misteriji so se dogajali na prelomu iz dneva v noč, v somraku ali ob zori. Njihove svete rastline so hrast in bela omela, njihovi sveti dnevi so bo ekvinokciju in solsticiju, iz česar lahko vidimo povezanost z astrologijo. Imajo holistični pristop do človeka in narave, brez delitve na dobro in zlo …


  Šamanistične tradicije, marsikje izrinjene ob rob ali pogažene najprej z misijonarsko, nato pa z „znanstveno“ zagnanostjo, so prava zakladnica sožitja med človekom in naravo, ki čaka, da bo (ponovno) odkrita. „Modrost belega človeka prihaja iz njegove glave, rojevajo jo njegove misli. Takšna modrost je ubožna in slaba. Ljudje, ki neprestano delajo, nimajo dovolj časa, da se prepustijo sanjam. V svetu sanj je skrita pod do modrosti,“ je rekel indijski šaman Smohalla.
 

„Sem vrač, vicasa vakan. Besedo vrač so uporbljali beli ljudje. Želim, da bi se našla boljša beseda za pojasnitev tega, kaj nam, Indijancem, pomeni nekdo, ki je vicasa vakan. Vendar ne najdem nobene.

  Vicasa vakas se mora čestokrat umakniti v samoto, oddaljiti od množice, stran od vsakodnevnih in drobnih reči. Rad meditira, sloneč ob drevesu ali skali, ljubi čutiti zemljo, kako se giblje pod njegovimi nogami, čutiti težo prostranega in plamenečega neba. Z zaprtimi očmi vidi jasneje. Resnično je to, kar vidiš z zaprtimi očmi.

  Vicasa vakan ljubi tišino. Z njo se zavije kot v odejo – tišino, ki ne molči, ker ga z gromkim glasom poučuje.
  Takšnemu možu je ljubo, da se zadržuje na mestih, kjer se sliši samo brenčanje insektov. Sedeč, z obrazom obrnjenim proti zahodu, prosi za uslišanje. Govori z rastlinami in one mu odgovarjajo. Prisluškuje živalksim glasovom. Od vseh živih bitj se vanj nekaj steka in obenem iz njega odteka. Ne vem, kaj in kako. Tako je. Sam sem to doživel.

  Vrač mora pripadati zemlji, mora brati naravo, tako kot beli človek, ki zna brati knjigo, “ pravi Lame Deer, ameriški Indijanec.