Sama beseda – sufi – naj bi izhajala iz besede suf, kar pomeni groba volnena halja, značilno oblačilo sufijev.
Točen izvir te besede še danes ni pojasnjen, saj tudi sami sufiji – islamski mistiki – ponujajo različne pomene besede sufi. Sufiji so se pojavili že kmalu po nastanku islama kot religije, organizirano so delovali že v 7. stoletju našega štetja. Sufijsko izročilo je le malo znano zunaj islamskega sveta, njihovo izvirno učenje pa je težko tudi za predane muslimane.
Prve sufijske skupnosti so se pojavile v današnjem Iraku in Siriji v začetku 7. stoletja po transformaciji tedanje sekte haridžitov, ortodoksnih zagovornikov islama. Haridžiti, ki so jih nekateri raziskovalci imenovali tudi puritanci islama, so se borili za strogost vere, ne le za telesno čistočo, temveč tudi za duhovno, za čistočo zavesti in neusmiljenje do tistih, ki so skrenili s pravoverne poti. Zgražali so se nad razkošjem, ostro so obsojali vsakršno obliko uživanja – glasbo, vino in igre. Njihov cilj, vsaj v začetku, je bil etično in kulturno izredno visok – namenili so se namreč, da oblikujejo najbolj napredno državo. Utopična država naj bi temeljila na egalitarizmu, to idejo so še posebej podpirali najsiromašnejši kmeti, ki so bili tudi najštevilčnejši med haridžiti. Te in tem podobne ideje so močno vplivale ne le na razvoj islama kot religije, temveč tudi na kulturno, pravno in politično ureditev prvih kalifatov.
Ideja egalitarizma je le ena izmed mnogih, ki je verjetno najbolj odgovorna za hitro širjenje sufijskih skupnosti na vzhod vse do Indije in na zahod do Maroka in Španije. Sufiji so islamski mistiki, ki so se posvetili Alahu, posvetnemu življenju so obrnili hrbet, odpovedali so se lastnini in tuzemeljskim blagodetim, svoja čustva in strasti so „dušili“ ali bolje rečeno transformirali. Od „običajnih“ vernikov jih loči tudi to, da zanje niso obvezne molitve (pet krat na dan) kot za ostale vernike, ker da si dobrobiti, ki bi jih imeli od takšnih molitev, prislužijo z drugimi, zahtevnejšimi praksami. Te prakse so bile običajno posebni obredi vernosti, v katerih je sufi dosegel ekstatični trans ali stanje globoke notranje koncentracije, ki je podobna budistični meditaciji.
Ob nastanku sufijskih skupnosti so bili člani le-teh kaj pisana druščina, med njimi so bili tako puščavniki, asketi, derviši in goreči verski borci, ki so živeli v skladu s svojim verskim zanosom. Njihova gorečnost se je izkazovala predvsem s tem, da so veri posvetili svoje življenje; s pravilnim načinom življenja so se skušali približati Alahu, se mu povsem predati in spoznati njegovo najvišjo božansko resnico. Njihov nenavaden videz, pa tudi vedenje, sta izzivala dvome, odpor, včasih tudi pregone tujih oblasti. Zahvaljujoč svoji trdni veri in vztrajnosti so si izborili prostor pod soncem; ljudje so jih sčasoma sprejeli. S svojo svetostjo, predanostjo veri, z iskrenim služenjem Alahu in z žrtvami, ki so jih dajali v njegovem imenu, so si pridobili spoštovanje muslimanov, ki so v sufijski poti videli najboljšo pot k Alahu. Sam Muhamed ni neposredno nikoli pozival k duhovništvu in asketizmu, vendar je bil do asketov spoštljiv in je menil, da je njihova vzdržnost največja kakovost.
Sufijski odnos do posvetnega življenja v marsičem spominja na askete v krščanskih redovih, kar še posebej velja za strogo vzdržnost in osvoboditev od vseh materialnih dobrobiti oziroma zapriseženost siromaštvu. Po slednjem merilu so zelo podobni jezuitom, ki pa so – kot krščanski red – nastali mnogo kasneje.
S svojo predanostjo si sufiji niso le pridobili naklonjenost drugih muslimanov, temveč posebno mesto v družbeni hierarhiji. Oblasti so se sklicevale na sufije; za reševanje zapletenih verskih vprašanj in dilem so bili kompetentni le oni. Čeprav so sufiji predani muslimani, so njihove skupnosti vsrkale tudi nekatere zamisli krščanskih mistikov, platonistov in celo budistov. Vpliv budizma je razviden v prisotnosti absolutne Primarne Resničnosti nad profanim pojavnim svetom materije in čutil. Prisotna je tudi Platonova ideja, da je svet ogledalo, v katerem se zrcali božje, čeprav se velikokrat ne zavedamo, da ogledujemo Boga.
| Kralj je srečal derviša in rekel, kot je na vzhodu navada, če kralj sreča podložnika: „Izprosi si uslugo.“ Derviš mu odvrne: „Ne spodobilo bi se, da bi prosil za uslugo enega svojih sužnjev.“ „Kako si drzneš tako žaljivo govoriti s kraljem!“, je rekel stražar, „opraviči se ali pa boš moral umreti.“ Derviš je rekel: „Imam sužnja, ki je gospodar tvojega kralja.“ „Kdo je to?“ „Strah,“ mu odgovori derviš. |
Duhovni mojstri
Prvi sufijski voditelji, če jih smem tako imenovati, Al – Halaj, Al – Muzazibi, Rabija in Al – Basri, so učili, da je treba Boga iskati v sebi, da je treba v sebi razviti ljubezen do Boga. Hkrati naj bi bile vse dejavnosti v fizičnem življenju podrejene tej ljubezni oziroma Bogu do popolne identifikacije, kar pomeni, da naj bi sufi postal instrument Boga, njegova roka, njegov glas. Njegovo telo bi izražalo božjo voljo. Sufi naj bi intuitivno spoznal Boga, njegovo spoznanje je samo njegovo, kot takšno ni prenosljivo na druge, ki imajo sebi lastno spoznanje oziroma resnico o Bogu. Ko sufi enkrat doseže stanje popolne identifikacije z resnico o Bogu – ki pa je njemu lastna – ga ljudje prepoznajo kot svetega človeka. Temu primeren je tudi položaj sufijev v družbi – cenjen je tako med „navadnimi“ muslimani, pri oblasteh in v religijski hierahiji.
Učenje sufijev je postopno. Nekateri sufiji omenjajo tri, drugi pa celo 12 stopenj, ki jih mora preiti sufi. Vsaka stopnja ustreza določenemu spoznanju resnice o Bogu. Napredovanje po stopnjah se je izvajalo v sufijskih samostanih, ki so bili temeljna celica njihove organizacije. Sufijski samostani so se med sabo razlikovali glede na vejo sufizma, ki so jo gojili. Kljub formalnim razlikam, ki so bile posledica mentalitete, kulture ljudi, celo vodje samostana, je doktrina skoraj povsod v srži enaka. Velikokrat je dal pečat določeni veji sufizma prav vodja samostana, ki je deloval kot avtokrat.
| Neki svet sufi je šel na romanje v Meko. Na robu mesta se je ulegel ob cesti, izčrpan od potovanja. Komaj je zaspal, že ga je osorno zbudil besen romar: „To je čas, ko vsi verniki sklanjajo glave proti Meki, ti pa kažeš z nogami v smeri svetišča. Kakšen musliman neki si?“ Sufi se ni ganil; samo odprl je oči in rekel: „Brat, ali bi mi naredil uslugo in položil moje noge tako, da ne bi kazale za Gospoda?“ |
Stroga disciplina in hiararhija
Čeprav sufizem potencira mistično plat islama, obstaja tudi tako imenovati intelektualni sufizem, ki ima pomembno vlogo v oblikovanju islamske kulture. Pri tem bi opozoril le na sufijsko poezijo, ki še danes velja za vrhunsko. Al – Gazali, eden vidnejših pripadnikov intelektualnega sufizma, je še danes zelo cenjen, saj je prav on zaslužen za priznanje sufizma pri takratnih kalifatskih oblasteh. Kljub odprtosti sufijev do profanega sveta danes in v zgodovini, je pomambnejši del sufizma še vedno zaprt za vrati sufijskih samostanov. Le v okviru strogo hierarhično urejenih redov se posreduje skrito vedenje in se omogoča napredovanje po stopnjah v religijski hierarhiji.
Vidnejši sufijski redovi so nastali v 9. stoletju našega štetja okoli močnih in karizmatičnih sufijev. Stroga disciplina, asketizem in skrajno odpovedovanje so bili dobri temelji za nastanek redov. Poleg redovnikov, ki so bivali le v samostanih, so obstajali tudi sufiji, ki so svoje življenje posvetili širjenju vere med ljudmi. Tako so nastajali novi redovi. Število sufijskih samostanov je še posebej naraščalo v času od 11. do 14. stoletja našega štetja. Mnogi so obstajali stoletja, se širili in ustanavljali nove samostane, mnogi so se izničili v dekadenci. Nekateri sufijski samostani so se posvetili predvsem misijonarstvu, širjenju islama (še posebej v Afriko). V nekaterih državah je postal sufizem temeljni nosilec pismenosti, kulture in političnega razsvetljevanja.
V hierarhično organiziranih redovih je obstajal strog notranji pravilnik z natančno določenimi stopnjami posvečevanja. Pripadnik prve stopnje (šerijat) je sledil učenju neofita; moral je upoštevati stroge norme islama v vseh podrobnostih in ubogati starejše. Ko je postal sufi farikat, torej druga stopnja v sufizmu, je pomenilo, da je stopil na pot religije, postal pravi vernik, učenje je nadaljeval pod skrbnim patronatom – mentorstvom šeika ali mojstra. Če je sufi še napredoval za eno stopnjo – v stopnjo marifata – je pomenilo, da je osvojil vso vedenje in veščino, ki je potrebno, da bi lahko dosegel stanje ekstatične zamaknjenosti, v katerem se lahko združi z Alahom. Na stopnji marifita je imel sufi tudi možnost, da je poučeval mlajše. Četrta, po nekaterih merilih zadnja stopnja, hakikat, je pomenila, da je sufi popolno razumel resnico in se stopil z božanskim. Bil je dostopen le za malo število vernikov.
Hierarhična struktura in število stopenj v tej strukturi se je od samostana do samostana razlikovalo. Ne glede na to pa je bila za vse – in še danes je – značilna stroga disciplina in spoštljivost ter pokornost mlajših do starejših brez pravice ugovora. Tudi samostanski obredi so se med sabo razlikovali. V nekaterih se več uporabljajo tehnike, ki spominjajo na meditacijo, v drugih je več učenja, predavanj, ki jih povečini vodi starešina samostana.
Temeljne prakse sufijev niso le askeza in samotništvo, temveč tudi asane, plesi, mantranje (izgovarjanje božjih imen) in meditacije. Te prakse se izvajajo posamezno ali v kombinaciji ter vodijo do posebnih psihofizičnih stanj in magičnih moči. Na zahodu je še najbolj popularizirana magična moč dervišev, ki si lahko z iglami in drugimi ostrimi predmeti prebadajo obraz, jezik in druge dele telesa brez bolečin, celo brez kapljice krvi. Znani so tudi kirurški posegi, ki so bili izvedeni na derviših brez uporabe anestezije. Plešoči derviši (mevlevije), teh je danes največ v Turčiji, po določenem času vrtenja okoli lastne osi padejo v poseben trans, v katerem se snidejo z Bogom. Če si pomaga z besedo, ki se uporablja v jogi, plešoči derviši dosegajo stanje samadija, identifikacije z Bogom, kar je tudi namen plesa. Koliko bo izkušnja plešočega derviša v stanju zamaknjenosti zaradi plesa poglobljena, je odvisno od njegove pripravljenosti, izurjenosti, duhovne čistosti, spiritualne ravni in tako naprej. Trans kot posledica plesa lahko traje od nekaj minut do nekaj ur. Stranski učinek takšne prakse je lahko izguba zavesti in bruhanje, vendar to praktikanta ne zmoti na poti h končnemu cilju.
Pri sufijski praksi je zanimivo, da sufiji ne jemljejo nobenih zunanjih sredstev za poglobitev duhovnih stanj. Človek je dovoljšen sam sebi in Bog mu je že dal vsa sredstva, ki jih potrebuje, mora jih le pravilno uporabiti.
Veliki sufi mojster Junaid iz Bagdada je o svoji mistični izkušnji zapisal, ‘da je kot nenehno sežiganje, nenehno podrhtavanje temeljev, nenehba praznina, v kateri ni mogoče prepoznati ničesar znanega, da je nepredstavljivo in nevzdržno v svoji silnosti’.
Slednja izjava je v skladu z islamsko tradicijo, ki ne pozna nobene vizuane predstave Najvišjega, Alaha. Kajti, kako naj bi smrtnik, človek, s sliko, v dvodimenzionalnem svetu predstavil nepredstavljivo, najvzvišenejše, najsrečnejše?! Zato pa obstaja prava množica poskusov besedne predstavitve Boga. To so le poskusi, kajti Boga je nemogoče opredeliti oziroma ujeti.
| Eden Junaidoovih privržencev je prišel k njemu s polno mošnjo zlatnikov. „Ali imaš še kaj zlatnikov?“ je vprašal Junaid. „O ja, še veliko.“ „In ti je veliko do njih?“ „Da, veliko.“ „Potem moraš obdržati zase tudi te, kajti bolj jih potrebuješ kot jaz. Vidiš, nimam ničesar in ne želim ničesar, sem mnogo bogatejši kot ti.“ |