Vsi genialni ljudje so po malem norci, toda, ste že kdaj srečali norca, ki bi bil genialen?! Genijem je dovoljeno marsikaj, česar bi se „normalni“ sramovali. Albertu Einsteinu niti ne štejemo za toliko zlo, da ni prepoznal svojih lastnih otrok, ko jih je srečal, kot bi to zamerili sosedu ali sebi. Studenec ustvarjalnosti je na voljo vsakomur, čeprav si vsak ne drzne piti iz njega. Zakaj se večina ljudi še vedno raje utaplja v sivi množici, namesto da bi kot iskra žereli svetlobo tisočerih sonc in bili tisto, kar nosijo v sebi?
Ustvarjalni ljudje so vedno in povsod iskani in zaželjeni, čeprav, kolikor mi je znano, še nihče ni zadovoljivo opredelil samega pojma ustvarjalnosti. Po drugi strani pa – če bi nekdo že našel odgovor na vprašanje, kaj je to ustvarjalnost, in bi se z njim povsem zadovoljil, bi to že pomenilo, da je njegova ustvarjalnost usahnila, mar ne?
Središčna točka v ljudeh, oziroma center, iz katerega delujemo, je srce, zato bi si zaslužilo, da ga pišemo z veliko začetnico. Vsako delo, misli, karkšno koli delovanje, prihaja iz Srca, naj se tega zavedamo ali ne. Srce kar naprej utripa, konstantno vibrira in pošilja impulze v vse mogoče smeri iz sebe do vseh točk v človeku, prav noben delček ni prikrajšan niti za trenutek. Seveda v tem primeru o Srcu ne govorimo kot o organu, temveč mislimo na simbolično Srce. Srce kot organ je le materialni ekvivalent, ki je simboličnemu podoben po funkciji, le da srce kot organ deluje v snovnosti, ker pošilja življenjsko energijo vsaki celici organizma, ne da bi zanemarilo eno samo – to bi pomenilo njeno smrt.
Naloga impulzov Srca je, da ohranjajo celoten sistem, ki se imenuje človek, torej človeka v vsem, kar je, tako na snovni, torej telesni, čustveni, mentalni in duhovni ravni. Če pride do kakršnih koli energijskih blokad zaradi notranjih ali zunanjih vzrokov, je delovanje sistema moteno – impulzi Srca ne morejo več nemoteno potovati po sistemu in ga ohranjati v stabilnem ravnotežju. Če pride do energijskih blokad, potem impulzi, ki jih pošilja Srce, ne morejo priti do naslovnika, zato ta tudi ne more opravljati funkcije, ki mu jo je Srce namenilo, kar spet pomeni, da Srce ne more ohranjati stabilnega ravnotežja, če naslovniki ukazov Srca niti ne prejmejo, kaj šele, da bi delovali v skladu z njimi.
Če je človek univerzalno elastičen, odprt, potem impulzi Srca nemoteno potujejo po energijskem sistemu.
Možnost, da bodo prišli na pravi naslov, kjer bodo tudi upoštevani in udejanjeni, pa je veliko večja. Imulz Srca vedno vnaša v sistem novo, pozitivno kvaliteto, ne more prinašati negativnosti in nazadovanja, kajti to je proti njegovi naravi in bistvu. Če se je nekdo omejil (na energijski ravni se to vidi kot blokade, jezove čez tokove energij) s predsodki, dogmami ali kateri kolimi drugimi rigidnimi in omejitvenimi idejami, ki so nastale v procesu vzgoje, socializacije, prisvajanja določene ideologije ali čim podobnim, potem to za delovanje Srca pomeni, da njegovi impulzi ne morejo priti do naslovnika, kjer bi jih ta uresničil, temveč se bodo zaustavili na prvi blokadi, ki se imenuje predsodek ali prej navedeno. Impulzi Srca preprosto niso dovolj močni, da bi prestopili bariero negativnega miselnega ali kakršnega koli drugega vzorca. Življenje ljudi, pri katerih je prišlo do takih blokad, je vse prej kot pa življenje ustvarjalnega posameznika. Je povprečno dolgočasno življenje, ki je zvedeno na zadovoljevanje osnovnih potreb po hrani in pijači, saj ustvarjalnosti ni dano, da bi se izrazila. Taki ljudje nikoli niso bili revolucionarji niti nikoli ne bodo, saj jim manjka temeljne ustvarjalnosti. Gledano z drugačnega zornega kota to niti ni tako slabo, kajti ‘povprečni neustvarjalci’ so dobra podlaga za vse zelo ustvarjalne ljudi, ki tako izstopajo iz sivega povprečja veliko bolj kot bi sicer, če bi vsak človek pustil ustvarjalni moči na plano.
Iz že napisanega lahko logično sklepamo, da ustvarjalnost prihaja iz Srca. Prav zaradi tega je ustvarjalnost bolj vzvišena in univerzalna od pameti (v konvencionalnem pomenu) in celo od inteligence. Modri ljudje so odprti za impulze Srca in jih tudi uresničijo. Le norci impulze srca blokirajo in zanikajo, ker menijo, da je to nekaj negativnega preprosto zato, ker jim je neznano. Taki ljudje nove zamisli sprejmejo le s težavo in še to največkrat od drugih, ki znajo prisluhniti Srcu, saj so se sami nesposobni neposredno odzvati se na svoje lastne impulze Srca. Še najbolj žalostno pa je, da se taki ljudje večinoma niti ne zavedajo impulzov, ki jim jih vztrajno pošilja Srce.
Nuja človeka pripravi k skoraj vsemu. Zgodovina je pokazala in dokazala, da so ljudje, ki so v resnici, ne le po protokolu, bližje bogu, veliko bolj ustvarjalni. Če se nekdo znajde v veliki godlji, potem bo iskal rešitve iz nemogoče situacije na prav vse strani in na vse mogoče načine. Sčasoma bo našel čas in moč, da prepozna tudi odgovore, ki mu jih ves čas kot rešitev težav ponuja Srce. Šele v tem trenutku se lahko rodi prava in resnična ustvarjalnost. Seveda to ne pomeni, da je opisani vzorec edini mogoči vzorec za prepoznavanje priporočil Srca, toda večinoma res drži. Do odčitavanja impulzov Srca lahko pride tudi bolj spontano in tako mimogrede, čeprav vedno počiva na določeni zgodovini posameznika, ki se mu je taka ‘spontanost’ zgodila. Spomnimo se le Arhimeda. Množica, ki vidi tekati po ulicah nagega moškega, bo seveda zatrdila, da je nagec nor, ne glede na to, da je dobil najbolj ustvarjalno zamisel iz Srca, ne glede na to, da je postavil enega temeljnih fizikalnih zakonov. Ta norec je pravkar dobil sporočilo od boga, bil je ‘blizu boga’. V misticizmu je norec velikokrat izenačen z adeptom. Tudi smrt je vedno blizu v kakršni koli obliki. Enako kot pri Arhimedu.
Mnogo ljudi trdi, da je ustvarjalnost posledica navdiha. Toda kaj je inspiracija, navdih? To je največji domet preboja impulza iz Centra, torej Srca, v nižje, globlje sfere in materializacija tega impulza v obliki umetniškega dela ali inovacije na določenem področju človekovega delovanja. Občutljivi in elastični ljudje so boljša podlaga za preboj in čim daljši domet tega impulza (vsi umetniki so zelo občutljivi), s čimer so avtomatsko tudi dober kanal za prevajanje tega imulza v uresničitev v snovnosti. To tudi pomeni, da umetniki, ki delajo po naročilu bodisi države, stranke ali kogar koli že, niso kaj prida umetniki, kajti, če v njih ni prisotna dovolj dobra energijska baza (določena razporeditev energij), impulz iz Centra ne more priti do izraza niti se ne more uresničiti. Pomislite samo, koliko ustvarjalnih pesnikov, slikarjev in glasbenikov se posveča tudi vojaški ali politični karieri. Seveda to ne pomeni, da so vsi ustvarjalni ljudje umetniki, mogoče je biti zelo ustvarjalen tudi na drugih področjih življenja in dela, če je posameznik le dovolj odprt za impulze iz Centra.
Predstavljajte si, da je človek energijska krogla, znotraj katere je svetleč Center. Mogoče zunanji obod krogle ni enakomerno zaobljen, mogoče energijske entitete na enem koncu niso uravnotežene z energijskimi entitetami na nasprotnem koncu krogle, toda Center je vedno uravnovešen. Če so popačitve na krogli prevelike, to pomeni, da energijske entitete na krogli ne morejo sprejeti impulzov iz Centra, kar seveda vodi do tega, da posameznik ne more uresničevati v materialnosti ustvarjalnih idej, ki mu jih pošilja Srce. Kljub popačitvam še vedno lahko pride do spontanih prebojev impulzev iz Srca, ker je trenutno glede na notranje in zunanje energijske vplive razporeditev energij v krogli dovolj uravnovešena na določenem področju in omogoča tak preboj. Vendar so to bolj izjeme kot pravilo. To se na primer zgodi, ko pisatelju uspe napisati čudovito knjigo, potem pa ne napiše ničesar več, kar bi bilo kaj več kot povprečno dolgočasno branje. Zato mnogi umetniki in drugi, ki so bili vsaj enkrat v življenju ustvarjalni, ker so zaradi ugodnega energijskega stanja uspeli razbrati in uresničiti impulze Srca, govore o obdobjih navdiha in ‘ustvarjalne krize’ ali ‘suše’. Toda slednje so samo dokaz, da posameznik ni sposoben konstantno ohranjati takega energijskega stanja v krogli, ki bi omogočal neposreden pretok iz Centra na obod krogle.
Velikokrat se ljudje tudi ne zavedajo, da inspiracija vselej prihaja od znotraj navzven, torej zunanji dejavnik ne more biti resničen navdih, čeprav se navidez zdi tako. Zunanji impulz – v obliki koze za Salvadorea Dalija na primer – je lahko le dejavnik, ki posamezniku omogoči, da znotraj sebe ustvari tako energijsko podlago, ki omogoča svoboden pretok iz Centra na obod krogle. Torej iz sveta idej v svet snovnosti. Če se človek tega procesa ne zaveda in pripisuje trenutni navdih zunanjim dejavnikom, je to le posledica neznanja, ki pa mu lahko onemogoči stremenje k svobodnemu pretoku iz Centra v obod krogle v prihodnje. Na primer – nekdo vztrajno išče navdiha pri kozi, čeprav je ta že zdavnaj opravila svoj namen in ne more več biti tisti dejavnik, ki bi omogočila sprejemanje impulzov Srca, zato pride do razočaranja in ‘ustvarjalne suše’. Če posameznik zavestno sprejema impulze iz Centra oziroma se zaveda, da so lahko zunanji dejavniki le pripomoček, ne pa edino sredstvo kako biti ustvarjalen, se mu ne bo moglo zgoditi, da bo ‘visel na kozi’ še dolgo potem, ko mu ta ne more več pomagati do ustvarjalnega navdiha.
Kako spodbuditi ustvarjalnost? Do skrajne točke je treba urediti energijske entitete v sebi z zavestnim delom na sebi, s strukturiranjem sebe, svojih dejavnikov bodisi s psihoanalizo, magijo, jogo ali katerim koli drugim sistemom samorazvoja in samospoznavanja. Pomaga tudi, če smo pozorni, kako na nas vplivajo zunanji dejavniki. Kaj se zgodi ob pogledu na stoletno drevo? Zakaj nam prav ta pogled omogoči, da se odpremo za impulze iz Srca? Ali obratno, zakaj nam pogled na poginulega zajca, ki ga že razjedajo črvi, blokira ustvarjalni preboj? Če smo dovolj pozorni na to, kako energijsko bibavico povzročajo v nas zunanji dejavniki, se lahko sčasoma naučimo, kako spodbuditi z zunanjimi dejavniki tisto gibanje, ki nam omogoča sprejemanje impulzov iz Centra. Oba omenjena načina – delo na sebi s pomočjo sistemov samorazvoja in samospoznavanja ter delo na sebi s samoopazovanjem – delujeta, le da je drugi način na videz hitrejši in (za nagnjene k lenobi) lažji.
Vsi umetniki, ki radi srknejo čez mero, se drogirajo ali podležejo drugim nenavadnim strastem, se običajno odločajo za drug način – hlastajo za čim več nenavadnimi zunanjimi dejavniki, ki bodo mogoče pa le omogočili ustvarjalni preboj. Toda takim poskusom je kaj lahko podleči in nekaj, kar je bilo prej sredstvo, se lahko preobrazi v cilj in izgubi svoj prvotni namen. Mogoče je tudi, da nekdo prek zunanjih dejavnikov prehiteva in dobi impulze, za katere še ni dovolj zrel in jih torej niti ne more uresničiti. Torej, bodite ustvarjalni, toda, izberite si trdno pot do nje.