Kategorije
Blog

Drevo Življenja – oživite svoje Drevo Življenja

      Možnosti dela z Drevesom Življenja so skoraj neomejene. Ampak, zahteva se delo. Večinoma delo mentalnega tipa, saj je to primarni smisel. Umsko delo, koncentracija misli, vizualizacija določenih korespondenc sefirotov ali stez. Obstajajo zelo dolgi seznami mnogih korespondenc sefirotov in stez in številna navodila kako naj se meditira, kako iskati povezave, logičnosti teh korespondenc, itd.. Vedno sem zagovarjal minimalno upoštevanje predpisov drugih in maksimalno lastno improviziranje. To stimulira kreativnost, prisili na prevzemanje odgovornosti in kar je najpomembneje, s časom subjekta pripelje točno na tisto pot in metodo, ki je njemu najprimernejša.

       Vsak problem, ki ga človek lahko ima, lahko „umestimo“ na neko mesto na shemi Drevesa Življenja. Pravzaprav je pravilno lociranje problema že polovica dela. Pot po sefirotih navzdol je vedno involutivna, in problem se odrazi na sefirotu, pot odspodaj pa je evolutivna in to je pot reševanja problema, oziroma to je pogled na problem iz drugega zornega kota, da ga bolje vidimo in da ugotovimo, kaj je potrebno narediti. Če želite spoznati ministra (kdo pa si to danes želi!) morate vedeti, da je to v glavnem stvar Cheseda in delno Geburaha. Da pa bi prišli do Cheseda (in do možnosti, da bi spoznali ministra) vidimo, da do njega vodijo tri steze. Od Netzaha po stezi Kaf, od Tifareta po stezi Jod in od Geburaha po stezi Tith. Vse tri so važne in vse tri morajo biti v določeni meri prehodne, čeprav tudi tukaj obstaja rangiranje, glede ne to, kakšno poznanstvo z ministrom želimo. Je pa tukaj še nekaj, vsi trije sefiroti morajo biti prehodni in ozaveščeni v določeni meri, da o nižjih sploh ne govorimo.

       To pomeni da morate izbrati pravi trenutek, ‘es kairon’ ker minister ni vedno na razpolago (steza Kaf), da niste klošar ampak čist in urejen gospod (Netzah), naprej, da ste čisti pred bogom in pred ljudmi (še posebej pred ljudmi), da niste v konfliktu s kakšnim zakonskim predpisom (Geburah) in da imate dovolj življenske energije, hrabrosti, da vas ni strah (ničesar, še najmanj pa javnosti, steza Tith), nadalje, da ste kot oseba dovolj zanimivi, osebna karizma (Tifareth) in da nimate egoističnih želja (steza Jod). Takšen lahko mirno pristopite k ministru in mu ponudite roko s konkretnim pametnim predlogom. Vendar pa lahko vse to preskočite z močnim Tifaretom in popolnoma prehodno stezo Jod. Torej, indiferentna vljudnost in suverenost na svojem področju – če ste dober zdravnik ali recimo do bogastva indiferenten hermit-divinator, bo minister poiskal vas! Vendar pazite, minister ima časovno omejen mandat, vi pa ste lahko dober zdravnik ali divinator do konca življenja! Ne pozabite tega! Če že ste to! Ker je malo kateri minister (ne vem če sta danes mogoče dva na celem planetu), ki je ozavestil svoj Chesed, dober zdravnik ali divinator pa je ozavestil svoj Tifaret.

       V primeru da pa vi že poznate ministra, ali, oh, bog ne daj, več njih, potem ste karmično priviligeran, čeprav vam to ni v veliko pomoč pri ozaveščanju svojega Cheseda. To je lako samo olajševalna okoliščina. Poleg tega, minister ima rok uporabe!!! To vam lahko olajša prehodnost vašega Geburaha. Ostalo je odvisno od vašega dela.

       Ampak koga danes zanimajo ministri. Nam so mnogo bolj pomembne nižje stvari. Kako končati fakulteto. Tisto uradno, saj nas drugačna izobraževanja ne zanimajo. Samo z upornostjo. Zbrati dovolj energije, sedeti in se piflati. V igri  so Jesod, Malkut in Hod. Vse diplome tega sveta ne zagotavljajo prehodnost in ozaveščenost Hoda, čeprav diplome spadajo pod Hod, vedite to. Nekaterim je uradna diploma nedosegljiva, čeprav imajo znanja za dva doktorata. Lucidnim ljudem je mučno sedeti in se piflati zastarele kretenizme. Ravno takšni ljudje najlažje ozavestijo svoj Hod. Njim ne priporočam mazohistične samodiscipline stez, ki vodijo do Hoda, ker ga lahko oni obvladajo na drugačne, lažje načine. Ostalim svetujem prav to! Lucidni in samouki (najpogosteje brez diplom) postavljajo pravila za diplome mlajših generacij. Če slučajno želite biti bolj cenjeni zaradi svojih diplom (ha ha) potem morate razumeti stezo Ajin in še nekaj stez, ki vodijo do Geburaha in eventualno Cheseda. In, če greste po tej poti, kar je mogoče, potem to pomeni, da niste v celoti ozavestili svoj Tifaret. To je lahko kratkotrajna slava, kakšnih deset let ali samo nekaj let, nikakor pa ne post mortem. Če pa ste osvojili in ozavestili svoj Tifaret, vam je zagotovljena določena post mortem slava. Na kratko, če želite nagrado sefirota Hoda, diplomo, računamo da imate dovolj energije za to. Potem preko steze Riš razvijte zainteresiranost, celo ljubezen do znanosti iz področja v katerem želite diplomirati, potem se preko steze Šin odrečite vsemu tistemu kar vas odvlači od cilja, napravite stroge selekcije in preverjanje svojega znanja, inventuro znanja, steza Fe naj vas drži v tihi napetosti (motiviranosti), a da vseeno ne postanete odtrgan znanstveni čudak kakor vsi geniji (saj vi ne boste postali genij), in vprašanje časa je kdaj pride nagrada. In takrat bo sefirot Hod akumuliral kritično maso energije in dogodkov in okoliščin, ki bodo dali rezultate in steza Šin bo objavila te rezultate (slovesni razglas), preko steze Riš pa bo Jesod dobil dovolj prave energije da koagulira diplomo in imenovanje ki sta takoj v Malkutu. Vsi ki so diplomirali so dali skozi podoben proces čeprav nimajo pojma o tem.

       Če ste bolani, in kdo danes ni bolan, poiščite pravilno diagnozo, poglejte kje se nahaja na Drevesu Življenja, odkrite torej zakaj bog želi, da ste bolani ravno na tem mestu, poiščite ustrezne bogove zdravja, prikličite jih, vprašajte jih zakaj ne delajo pri vas, pridobite si njihvo naklonjenost in usmiljenost in oni vas bodo pozdravili. Samo da veste, alergijo je najtežje dijagnosticirati! To je stvar Tifareta. Bodite egoist, zberite dovolj energije, ki bo ojačala vaš imunski sistem! In alergije izginejo.

       To so praktični primeri iz vsakdanjega življenja, kar pomeni, da podobna analogija velja za vsak primer. A pravo delo z Drevesom Življenja je ozaveščanje vsakega sefirota, ko napredujemo po stezah navzgor. Moramo se zavedati, da je v vsakem človeku vsak sefirot ozaveščen v določeni meri, ker je to nujno za funkcioniranje v družbi. In rekli so nam, da je človek družbena žival. V čem se bistveno razlikuje družbena žival od Velike Živali ali Velikega Živega Bita?! Veliko vprašanje je ali v vsaki živali obstaja vseh deset sefirotov in to je vprašanje za bodoče kabaliste-filozofe, a če tudi so vsi prisotni, eno je sigurno – niso ozaveščeni. Pri človeku pa je vseh deset sefirotov vsaj malo ozaveščenih. Seveda, ne vsi enakopravno, enakomerno. Nekateri so lahko zelo prehodni, nekateri pa ne. Od te enakomernosti ozaveščenosti je odvisna človekova ravnoteža, ali je nagnjen k ekstremom, ali ima določene premočne afinitete ali animozitete, ali je vsiljiv, agresiven, popustljiv, prebrisan, itd.. Vse to je potrebno imeti v določeni meri in če je vse to uravnoteženo je on blizu sreče. Kaj je že to?

       Ni brez razloga, da je razpon ravno do deset. To število je zaokroženo, celota, zaradi zakonitosti, ki vladajo v našem Sončnem sistemu in zodiaku. Izven tega je morda neko drugo število s takšnimi zakonitostmi (kako je to daleč od koncepta naših umov?!). In zato je povsem logično, da obstaja deset nivojev zavesti, deset iniciacijskih nivojev, deset stopenj, deset osnovnih korakov k božanskem, itd.. Če nekateri (ali več njih) sefirot štrli v katerokoli smer v tem sistemu, to povzroča tenzije, napetosti, kopičenje energije v obliki idej, ki jih ni mogoče ustvariti, itd., in če se tak človek loti dela je ponavadi prisiljen, da tiste neprehodne ozavesti do nivoja tistih prehodnih, in nikakor obratno. Saj nihče ne želi iti pod svoj nivo. Ni lahko. Odtod je nekdo davno dejal – znanje je prekletstvo!

Prevedel: dr. Gregor Musevski

Kategorije
Blog

Vaja ognjenega meča

O Ognjenem Meču smo že govorili. Ker je prišlo veliko vprašanj, smatram da je smiselno, da se o njem še kaj pove.
 
       Te najenostavnejše in navidez nepomembne vaje ne moremo prepoudariti. Ona takorekoč ne daje nobenih rezultatov ampak omogoča vse ostale rezultate. Vaja Ognjenega Meča pravzaprav ni neka posebna vaja, niti ritual, kot so to invokacije, odganjanja, raziskovanje različnih sfer, itd.. Lahko bi jo imenovali kot splošno spoznavanje s strukturo Drevesa Življenja. To je samo afirmacija naravnega toka, pretoka mezle od Keterja do Malkuta, od redkega do gostega. To se že tako konstantno dogaja. S to vajo samo omogočamo pospeševanje tega pretoka ter količine energije, ki prihaja v Malkut. S tem afirmiramo prvi del Hermesovega zakona – Kakor je zgoraj, tako je spodaj. S to vajo dovajamo več energije (kvalitetnejše in čistejše) v kraljestvo (MaLKUT) in Kralj (MeLeK) je bogatejši. Ta kralj je operater sam. Če hoče še bolj pospešti pretok in povečati količino energije, potem je tukaj vaja Srednjega Stebra. To je pravzaprav prehitevanje in sekanje ovinkov, krajša pot. Ampak celo v tem primeru naravni tok še naprej teče tudi po Ognjenem Meču.
 
       Samo dejstvo da je človek inkarniran je že znamenje, dokaz da ima karmo in to samo po sebi pomeni da je na nekem nivoju, sefirotu, zastoj in otežen pretok energije, ali vsaj neuravnotežen z ostalimi. In tukaj je potreba po vaji Ognjenega Meča. To je neko osnovno, splošno diagnosticiranje in terapija. A osnovni cilj je omogočiti lažji pretok proti dol, da bo življenje v Malkutu bolj raznovrstno, bogatejše, bolj polno in vsestrano. Vse to. Proces v katerem od redkega, ki je volumensko mnogo, mnogo večje od našega fizičnega organizma, zgoščujete do velikosti volumna vašega fizičnega telesa, in tudi do tistega kar vaše telo, vi kot subjekt posedujete in kar ste ustvarili. Ker je to vaša energija, ki ste jo pripeljali do koagulacije. Na osnovi tega se vidi, da je človek najpopolnejše in najbolj sveto in najbolj kompletno prebivališče boga, najbolj svet božji hram. Samo zato, ker so v človeku prisotne (kolikor tolikor uravnotežene) vse faze, vseh deset nivojev. Tukaj sem navedel samo rezultate v Malkutu, čeprav se oni lahko pojavijo tudi na mnogih (vseh) višjih sefirotih, in v glavnem se pojavljajo kot vpogled, razumevanje, nove ideje, novi koncepti, improvizacije, pa vse do boljšega zdravja.
 
       To je nekaj takega, kot zdravljenje celotnega spektra, vseh nivojev, uravnoteženih in neuravnoteženih, zdravih in nezdravih. To je kot „prepihavanje“ kapilar, da dovolj krvi pride do vseh celic. Tako da ta vaja vedno koristi in nikoli ne škodi. Samo zato, ker imitira naravni proces. To je uporaba tistega starega stavka – bogovi so tukaj da dajejo, ljudje pa da sprejemajo! Vse kar dobivamo od bogov prihaja po teh kanalih. Če ne dobivamo dovolj od bogov, to pomeni, da je nekje zastoj, zožanje, ozko grlo, ali pa so „luknje v sistemu“, oziroma nekje je prisotno razpršenje, odliv energije. Če so kanali prehodni, do odliva ali razpršenja ne more priti. Bog vedno daje radodarno, brez da bi varčeval, samo človek ni sposoben sprejeti. To je kot dodatna prehrana, kalorični dodatek hrani, to je konstantno dolivanje goriva v motor, podmazovanje. To je pravočasno preprečevanje možnosti, da bi vozili na rezervi in z zadnjimi atomi moči, to je konstantna energetska inekcija, omogočenje, da vedno vozimo s polnim plinom. Primeri ljudi, ki ne jedo fizične hrane ali tisti ki se hranijo samo z Sončno svetlobo so primeri takšnega optimalnega pretoka. V najzgodnejši mladosti so nam zablokirali neke sefirote in zato danes potrebujemo toliko hrane. Torej, bog je pripravljen, da nam da vsa sredstva, zato mu dajmo malo pomagati pri tem dajanju. To je kot izdelava avtomobila, da bo čim boljši, močnejši, hitrejši, bolj aerodinamičen. Kako pa ga bomo vozili je odvisno od nas.
 
       Istočasno je to uvertura za nadaljne delo na Drevesu Življenja. To je kot učenje črk, da bomo kasneje lahko pisali. Pisanje pa je delo s Kačo Modrosti. Seveda da je Ognjeni Meč istočasno tudi določeno spoznavanje z vsakim sefirotom, vendar polno spoznavanje, ozaveščanje, gre od spodaj preko stez. To je naše osebno delo, vožnja tega avtomobila. Vse to je zelo važno vedeti pri vsaki invokaciji. Vsaka invokacija kateregakoli božanstva je samo dodatna afirmacija neke faze Ognjenega Meča. Vsaka invokacija in odganjanje so samo korekcije v pretoku, ki se imenuje Ognjeni Meč. Zato je Ognjeni Meč platforma za vsak drug ritual, kot tudi za kvaliteto življenja nasplošno. Tudi če ga ne delate je on tukaj, dogaja se.
 
       Na tej poti do Malkuta, do vaših življenskih okoliščin, se energija oblikuje in zgoščuje skozi faze, filtre, sefirote. Vsak sefirot ji daje svojo dimenzijo, oziroma svoje predstavnike v Malkutu. V odvisnosti od prehodnosti tega involutivnega filtra bodo tudi ekvivalentni rezultati, življenske okoliščine. Delujoči evolutivno, mi lahko prečistimo te filtre in s samim tem korigiramo, poboljšamo to energijo, ki prihaja in tako poboljšamo okoliščine življenja, poboljšamo materialne predstavnike teh faz, sefirotov.
 
       Če je izhoden kanal dovolj prečiščen in širok, torej, k nam prihaja toliko več energije in hitreje se lahko prebijamo skozi življenje. Že sem omenjal metaforo o poznanstvu z ministrom. Koliko ministrov poznate? Zakaj tako malo? Pa saj so tudi oni končali osnovno šolo, srednjo, fakulteto. Tudi oni so bili nekomu sošolci. A nekdo je imel več energije, nekdo manj, in zato je šel nekdo hitreje, nekdo pa je zaostajal. Nekdo je prehodil večjo, daljšo pot, nekdo drug pa krajšo v istem času. To ne pomeni, da je katerikoli uspešen človek ozavestil svoje sefirote, sigurno pa ima več energije. Torej, on (najverjetneje) ni poskušal delati na Kači Modrosti, a po Ognjenem Meču je dobil več energije. Zaradi določenih razlogov in predpogojev za katere ni potrebno da se jih zaveda. In v večini se jih ne zaveda.
 
       Če potrebujete več življenske, delovne, kreativne energije, naredite Ognjeni Meč ali Srednji Steber in napolnite se. Ampak, da bi se lahko napolnili po tej blic metodi morate pred tem narediti vse sefirote prehodne s to isto vajo Ognjenega Meča! Ha!
 
 
Prevod: doktor Gregor Musevski

Kategorije
Blog

Šamanizem

„Prosim, preden kaj naredim, da bi bilo moje delo blagoslov za vse ljudi,“ je dejal Red Hat, šaman indijanskega plemena Cheyenne. Čeprav besedo šaman največkrat povezujemo z Indijanci, beseda sama prihaja iz Sibirije in pomeni krotilec duhov. Šaman ne le, da je sposoben klicati duhove, temveč z njihovo pomočjo tudi zdravi, se pogovarja z umrlimi, kliče dež, roti duhove in bogove, da namenijo njegovemu plemenu dovolj krav in podobno. Mircea Eliade, eden najpomembnejših raziskovalcev šamanizma, je trdil, da so šamani: zdravitelji in čarovniki; šamani lahko zdravijo, lahko pa naredijo čudeže, kot so na primer fakirski. Poleg naštetega je šaman tudi duhovnik, mistik in pesnik.


  Zanimivo je, da imajo tradicije šamanizma, ki so jih gojile skozi zgodovino zelo različne kulture, marsikaj skupnega. Šamanistična obredja, razpostranjenja po vsem svetu, so si zelo podobna, čeprav med kulturami, ki jih gojijo, ni bilo stikov. Šaman z otoka Bali ali Filipinov, zdravi podobno kot kanadski in južnoameriški Indijanci, podobno kot sibirski in tibetanski zdravitelji. Šamanski obredi tako rekoč po vsem svetu poznajo obredniples, geste, uživanje „svete“ substance, padanje v trans, ter pitijske izjave šamanov po transu. Zaradi velike podobnosti vseh šamanskih obredij, ne glede na kulturo, v kateri so nastala, smemo sklepati, da izražajo skupne zakonitosti, ki veljajo za vse ljudi, ne glede na raso, spol in tako naprej.
 Nekatere šamanske tradicije slone na predpostavki, da vso življenje prihaja uz Stare Matere Prostor, kar izražajo tudi nekatere bolj uveljavljene duhovne tradicije. Izkušnje šamanov med obredi so v marsičem podobne izkušnjem indijskih jogijev ali zen mojstrov.
  Šamanistični pristop k svetu je zelo human, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Temelj odnosa do narave in soljudi je prepričanje, da je vse potrebno, brez razlike, in da ima vse svojo nalogo. Šamanistične tradicije ne zanikujejo prav ničesar. Vse je mogoče uporabiti – oziroma je uporabljeno – v določenem  (pravšnjem) trenutku. V naravi obstajajo dobri in zli duhovi, dobre in zle rastline, podobno velja tudi za živali,  kamenje, reke in tako naprej. Toda vešč šaman se bo znašel v labirintu navideznega dobrega in zlega, ki je pogojeno z določenim trenutkom, in našel bo prostor za obstoj plemena, za katerega je odgovoren.

    Meč selekcije
  Izbira prihodnjega šamana med dečki, prav zaradi velikih odgovornosti, ki jih ta prevzema – velikokrat je od njega odvisno ne le življenje in smrt posameznikov, temveč vsega plemena – je zelo ostra. V večini izbira prihodnjega šamana med mladimi fanti kar zdajšnji šaman, upošteva pa tudi mnenje starešin. K izbiri največkrat pripomore kakšen poseben dogodek. Deček, ki bi utegnil postati šaman, mora izstopati od sovrstnikov, mora biti nekaj posebnega. Značaj, posebna občutljivost, spontane sanje in vizije so le nekateri od dejavnikov, ki lahko vplivajo na izbor. Ko je nekdo določen za šamana ali vrača, se celo pleme temu podredi, šaman ali vrač ostane do smrti. Kot zanimovost naj dodam, da je večina mističnih adeptov, ne glede na tradicijo, iz katere so izhajali, imela neko posebno značilnost, po kateri so se bistveno razlikovali od soljudi. Bodisi da so bili (pre)občutljivi, ali  zelo nesrečni ali kaj podobnega, te lastnosti pa so podobne zahtevanim lastnostim prihodnjega šamana ali vrača. V učni dobi mora prihodnji šaman „premagati“ svojo največjo „slabost“, šele zmaga nad lastno slabostjo je prava iniciacija, „diploma“, ki mu dovoljuje, da lahko zdravi in izvaja magične obrede.


  Ker je šolanje za šamana zelo zahtevno in naporno, ga ne bi zmogel kdor koli, temveč le izbrani, napovedani. Šolanje za šamana ali vrača je pogojeno s kulturo, predvsem pa z naravo, v kateri živi pleme. Šaman mora namreč zelo dobro poznati naravno okolje, v katerem živi njegovo pleme, zdravilne rastline in tako naprej. Med „učnimi predmeti“ za šamane so: telesni napor do skrajne izčrpanosti, veščine lova, hipnotiziranje živali, umik v popolni molk, izolacija, sposobnost preživetja v nemogočih pogojih, sposobnost uživanja drog, ne da bi postal odvisen od nje, komunikacija z duhovi, rastlinami in tako naprej. Šaman ali vrač mora razumeti, videti rastline, živali in ljudi, sposobnost tega razumevanja in videnja bi lahko v zahodni besednjak prevedli kot sposobnost videnja aure ali sposobnost pogovarjati se z „duhom“, ki omogoča obstoj vsemu na zemlji. Poleg našterih „predmetov“ se morajo šamani izuriti tudi v astralni projekciji (v večini pod vplivom halucinogene droge). V njej se, kot pravijo nekateri, dvigajo v nebo in padajo v zemljo. Astralna potovanja s pomočjo halucinogenih drog so za šamane sveta potovanja, na katerih se srečujejo s številnimi energijami, usodnimi za njihovo pleme, ali duhovi, ki jim v simbolni govorici prenašajo sporočila, jim svetujejo in jih svarijo pred nevarnostmi. Duh se lahko šamanu prikaše v viziji kot rastlina, žival ali kako drugače, ne glede na podobo prinaša sveta sporočila, ki so za pleme obvezujoča. Vrednost in kakovost tako prodobljenih sporočil je odvisna od magičnih sposobnosti šamana.


  Obrede, ki jih izvajajo šamani, bi lahko primerjali z rituali, ki jih poznajo nekatere duhovne tradcije. Pri šamanskih obredih, podobno kot pri duhovnih, je zelo pomembnen pravilni etični odnos. Šaman obredno priklicuje svoj višji jaz, ne glede na to, kako se mu pojavlja, oziroma, kako ga sam vidi (kot žival ali rastlino). Ko s pomočjo halucinogenih drog – ali tudi brez – naveže stik z višjim jaz, pričakuje od njega nasvete zanj in njegovo pleme. Nasveti večinoma zadevajo življenje plemena – kdaj je pravi čas za lov in podobno. Plemena, ki gojijo šamanistično tradicijo, se večinoma preživljajo z lovom. So spretni lovci, vendar lovijo samo toliko, kolikor potrebujejo za preživetje. Ne poznajo razkošja, še več, kopičenje lastnine po njihovem mnenju „zastruplja duha“.

     Vse za blaginjo plemena
  Ena od nalog šamanov je, da priprosijo pri silah narave naklonjenost plemenu. V Sibiriji na primer šamani čarajo, da bi bil ulov rib bogat; na Filipinih vrač odganja zle duhove, da strupene živali ne bi napadale ljudi; v Mehiki in Južni Ameriki vrači prosijo za dobro letino koruze, v Kanadi za dober ulov in tako naprej.
 Poleg obredov, ki so omejena z naravnimi značilnostmi pokrajine, v kateri živijo, šamani v vseh kulturah gojijo tudi obredno zdravljenje. Za zdravljenje uporabljajo najrazličnejše metode. Zdravilo je lahko formula magičnih besed, kajenje določene halucinogene droge, uživanje mesa živali, ki ni v običajnem jedilniku, sprememba bivalnega prostora za določen čas, geste in tako naprej.


  Nek nemški raziskovalec se je pri šamanu v Južni Ameriki naučil magične formule, ki pomaga, da se rane hitreje zacelijo. Ko je znal vse magične besede in pripadajoči ritual, se je odpravil v džunglo in se, na svoje veliko presenečenje – močno poškodoval. Takoj je naredil obred, ki se ga je naučil in zdravilo je delovalo, kar ga je še bolj presenetilo. Ko se je vrnil, je plemenskemu vraču zaupal svojo zgodbo. Vrač se je le nasmehnil, ter povedal, da se to zgodi prav vsem, ki se naučijo tega rituala, s poškodbo namreč dobijo možnost, da preverijo, ali so se ga dobro naučili.


 Šamani so še pred „alternativno“ medicino poznali celostno zdravljenje, telo zdravijo tako, da zdravijo duha. Številni zdravilni šamanistični obredi zanikujejo razum, za zahodnjake so povsem absurdni. Bolnik mora na primer en teden spati na blazini, pod katero je določena rastlina. Ne glede na „neumnost“ takšnih postopkov, v katerih zahodnjakom manjka zdrave pameti, so učinkoviti. Nekateri znanstveniki celo predpostavljajo, da je prav „ignoriranje“ razuma številna plemena obvarovalo pred nevrozami in psihičnimi napetostmi.


  Šamanistične tradicije ne poznajo razlikovanja razum in ne-razum, zanje je vse eno in isto. Civiliziran razum si je oblikoval mnogo ščitov, miselnih vzorcev, ki naj bi ga obvarovali pred nedojemljivim ne-razumom. Toda vrsta obrambnih mehanizmov še ne rešuje skrivnosti ne-razuma. Le brisanje meje med obema odpravlja strah in daje odgovore na ključna eksistencialna vprašanja. Nelogična gesta ali postopek v procesu zdravljenja je neumna le za razum, toda v celoti razuma in ne-razuma je smiselna in učinkovita.

Če hočeš biti močan kot medved …
  Šamani menijo, da je življenje dano od zemlje in da lahko prav ista zemlja ponudi odgovore na vse življenjske izzive. Zemlja nam ponuja vsa zdravila, ki so nam potrebna. Šaman je neke vrste posrednik med dvema celotama – naravo in človekom. V svojih vizijah se povzpne onstran, kjer so mu prikazane nevidni niti, ki se pletejo med človekom in naravo. Nasveti, ki jih dobi v transu, preraščajo klasični ego in materialne oči, so sporočila nevidnega, sveta onstran, ki še kako vpliva na svet tostran.


  Čeprav so šamanski obredi zahodnjakom nerazumljivi, jih niso obsojali, z izjemo kanibalizma. Toda v luči šamanističnih tradicij, ki poznajo kanibalizem, to ni destruktivno dejanje, ki ga poznajo „civilizirani zahodnjaki“, ko ubijajo sovražnike, zasežejo njihovo lastnino in tako naprej. Kanibalizem je nastal iz drugačnih motivov. Pogojuje ga preprost boj za obstoj ali mistični cilji. Kot zanimivost naj še dodam, da kljub močno uveljavljenim neresnicam o trganju mesa z živega človeka, so kanibali uživali le meso umrlih.


  V skladu s šamanističnimi in nekaterimi drugimi mističnimi tradicijami, je meso koncentrat energije, bolj kot je bila žival (ali človek) na višji stopnji (duhovnega) razvoja, bolj pretanjena je energije njenega mesa. S tega zornega kota je najkakovostnejše prav človeško meso. Zdravega človeka, seveda. Uživanje mesa v obredne namene ali za krepitev določenih sposobnosti, poznajo šamanistične tradicije v vrsti različic. Severnoameriški Indijanci so na primer verjeli, da je treba jesti meso medveda, da bi postali močni kot medved, če želijo biti pogumni kot medved, pa morajo pojesti njegovo srce.


  Na prvine šamanistične tradicije lahko še danes naletimo tudi v Evropi. Večinoma se ohranjajo kot folklorni obredi priprošnje naravi, da bi bila bogata letina, da zima ne bi bila prehuda in podobno. Najizrazitejši primer šamanistične tradicije v Evropi verjetno pripada Keltom, njihova tradicija se nadaljuje še danes, ohranjajo jo svečeniki druidi. Keltska kultura je bila bolj tesno prepletena za naravo od grške ali rimske. Čas so merili po ciklusih Lune, ki je dajala temeljne smernice za vse dejavnosti. Vsi njihovi obredi so bili usmerjeni k utrjevanju vezi med človekom in naravo, usklajevanju življenja s ciklusi narave. Kelti so na primer na prvega novembra izvajali poseben obred, ki je bil namenjen temu, da dvigne tančico z duhovnega sveta in omogoči stik med živimi in umrlimi. To je zelo star praznik, ki je bil uveljavjen še veliko pred krščanstvom, verjetno ga je cerkev, v nemoči, da bi ga izkoreninila, preprosto povzela.


   Druidska mistika je zelo zanimiva, po svoje je zelo blizu „new age miselnosti“. Njihove misteriji so se dogajali na prelomu iz dneva v noč, v somraku ali ob zori. Njihove svete rastline so hrast in bela omela, njihovi sveti dnevi so bo ekvinokciju in solsticiju, iz česar lahko vidimo povezanost z astrologijo. Imajo holistični pristop do človeka in narave, brez delitve na dobro in zlo …


  Šamanistične tradicije, marsikje izrinjene ob rob ali pogažene najprej z misijonarsko, nato pa z „znanstveno“ zagnanostjo, so prava zakladnica sožitja med človekom in naravo, ki čaka, da bo (ponovno) odkrita. „Modrost belega človeka prihaja iz njegove glave, rojevajo jo njegove misli. Takšna modrost je ubožna in slaba. Ljudje, ki neprestano delajo, nimajo dovolj časa, da se prepustijo sanjam. V svetu sanj je skrita pod do modrosti,“ je rekel indijski šaman Smohalla.
 

„Sem vrač, vicasa vakan. Besedo vrač so uporbljali beli ljudje. Želim, da bi se našla boljša beseda za pojasnitev tega, kaj nam, Indijancem, pomeni nekdo, ki je vicasa vakan. Vendar ne najdem nobene.

  Vicasa vakas se mora čestokrat umakniti v samoto, oddaljiti od množice, stran od vsakodnevnih in drobnih reči. Rad meditira, sloneč ob drevesu ali skali, ljubi čutiti zemljo, kako se giblje pod njegovimi nogami, čutiti težo prostranega in plamenečega neba. Z zaprtimi očmi vidi jasneje. Resnično je to, kar vidiš z zaprtimi očmi.

  Vicasa vakan ljubi tišino. Z njo se zavije kot v odejo – tišino, ki ne molči, ker ga z gromkim glasom poučuje.
  Takšnemu možu je ljubo, da se zadržuje na mestih, kjer se sliši samo brenčanje insektov. Sedeč, z obrazom obrnjenim proti zahodu, prosi za uslišanje. Govori z rastlinami in one mu odgovarjajo. Prisluškuje živalksim glasovom. Od vseh živih bitj se vanj nekaj steka in obenem iz njega odteka. Ne vem, kaj in kako. Tako je. Sam sem to doživel.

  Vrač mora pripadati zemlji, mora brati naravo, tako kot beli človek, ki zna brati knjigo, “ pravi Lame Deer, ameriški Indijanec.