Kategorija: Intervju

Vztrajnejši popotniki po vijugastih cestah ezoteričnih znanj se prej ali slej srečajo s kabalo, starodavno judovsko vedo, ki odstira resnično naravo obstoja. Pogovarjali smo se z Goranom Sarvanom, ki je preučevanju kabale in njeni uporabi v vsakdanjem življenju posvetil mnoga leta, plodove svojega dela pa strnil v nedavno izdani knjigi Kabala u teoriji i praksi.

S čim vas je pritegnila kabala?
»V življenju sem se srečal s številnimi različnimi pristopi k duhovni rasti oziroma samorazvoju. Tradicije, kot so na primer joga, zen, sufizem, šamanizem ali astrologija, so se mi zdele nedorečene, nekaj jim je manjkalo. Razen astrologije, pri vseh se čuti da niso iz našega podnebja. Kabala je bila od vseh še najbolj znanstvena in analitična. Ponudila mi je najnatančnejše in najbolj zadovoljive odgovore na vprašanja, ki so me zanimala. Seznanja nas s človekovo zgradbo in nudi najpopolnejšo sliko, kako se ta kot mikrokozmos sklada z makrokozmosom. Povrh vsega pušča prostor za raziskovanje in nadgradnjo; menim, da je kabala znanost prihodnosti.«

Kako se vam je utrnila zamisel, da bi napisali knjigo in kako je ta nastajala?
»O kabali je napisanih ogromno knjig, a le malo kakovostnih. Dvomim, da je v 20. stoletju izšlo deset takšnih, ki nudijo tako teorijo kot prakso. Znanje o njej je večinoma skromno, plitvo in površno.
 Po različnih vajah, ki so poleg analitičnega študija nujen del ukvarjanja s kabalo, sem začel na podlagi svojih razmišljanj delati zapiske. Ti so nastajali sproti; ko se je nabralo dovolj gradiva, je prišla zamisel, da bi zapiske preoblikoval v knjigo.«

Kako bi na kratko predstavili njeno vsebino?
»Kabala je zelo široka, znanost vseh znanosti, in nemogoče je napisati knjigo, ki bi zajela vse njene vidike. Razen v uvodu, ki je splošnejši, sem se osredinil na analizo desetih sefir oziroma ravni zavesti, v dveh poglavjih pa sem opisal možne praktične načine priklica dveh sefir.
Bistvena je analiza desetih ravni zavesti, zlasti sedmih nižjih sefir. Gre za razčlenjevanje zgradbe človekovega uma in tudi načine, kako ga spreminjati. Ukvarjam se s vprašanji kot, kaj je zavest, kaj je um kot njen ožji del, kaj so njegove določujoče prvine oziroma osnovni obrisi značaja, ki so bolj ali manj podedovani in jih moramo v toku življenja najprej spoznati in se nato z njimi soočiti.«

Gre torej tako za teoretična razgrabljanja kot praktične nasvete?
»Gre za zliv obojega. Kot pri vsem drugem, je tudi pri kabali potrebno določeno osnovno teoretično znanje. To ni toliko religiozno, kot poudarjajo rabini. Je pa nujno ob tem zelo strogo, pozorno in pronicljivo pogledati vase.«

Na kakšen način ste prišli do svojih spoznanj?
»S samospoznavanjem, seveda pa sem prej moral preučiti vsa dostopna dela v slovenščini, angleščini, srbščini in hrvaščini. Teoretično znanje, ki sem ga črpal iz knjig in iz pogovorov z drugimi ljudmi, sem moral najprej vsrkati vase, potem pa v samoti delati praktične vaje na sebi.«

Je knjiga primerna tudi za začetnike, ki se prvič srečujejo s kabalo?
»Seveda je, če so dovolj zreli, čeprav je nisem pisal zanje. Mogoče bodo zraven potrebovali še kaj gradiva, a mislim, da ne preveč, saj sem v uvodu zapisal vse bistveno.«

Kaj novega, drugačnega in celo prelomnega ponujate?
»Ključna je že omenjena analiza desetih ravni zavesti in pristop k njej, ki je znanstven, podoben psihološkemu. Če nekdo recimo redno sanja o volkovih, lahko domnevamo, da je nekaj narobe z njegovo deveto sefiro Jesod, za katero vemo, da je ena izmed njenih pojavnih oblik tudi vampirizem, ki ga povezujemo z volkovi. Tak pristop sem ubral za vsako raven zavesti. Če nek znak kaže, da določena sefira ni dovolj prehodna, je potrebno delati na njej. Gre za postopek samopreučevanja in nadgradnje. Ni dovolj le meditirati o lastnostih posamezne sefire, ali te poznati na pamet, čeprav tudi to pomaga.«

Kako bi predstavili kabalo laiku, ki prvič sliši zanjo?
»Kot sem že omenil, je znanost vseh znanosti, zelo širok pojem. Gre za medsebojno dopolnjevanje vsega znanja, ki nam je na razpolago. Doseči in nadgrajevati ga je mogoče s štirimi osnovnimi disciplinami: z znanostjo, s filozofijo, z religijo in umetnostjo; kabala je zliv vsega tega.
Obstaja vsaj 50 opredelitev kabale, ki so vse točne, a nobena ni popolna in ne izraža vsega, kar zajema. Lahko bi rekli, da gre za način razlaganja Stare zaveze, za matematiko črk, za postopek analize človeške zavesti ali za način samospoznavanja in iskanja svojega smisla.
Po eni izmed opredelitev, ki mi je blizu, kabala ponuja celostno razlago človeka kot mikrokozmosa v makrokozmosu in razmerij ter povezav, ki se porajajo med njima. Vse, kar obstaja v makrokozmosu, je prisotno tudi v človeku. Ta odnos pa ni trdno določen, temveč se spreminja; povezave so včasih šibkejše, včasih močnejše. Vesolje se spreminja vsako sekundo, prav tako celice v organizmu.«

Tradicionalni temelj kabale pa je vendarle analiza svetih tekstov?
»Seveda, predvsem Tore, saj njenega pravega bistva sploh ni mogoče dojeti brez poznavanja kabale. Obstaja pet ali šest knjig, brez poznavanja katerih je nesmiselno govoriti o njej. Sam sem se najbolj držal Sefer Yetziraha, ki je eno izmed nepogrešljivih besedil o kabali.
Sveti teksti so abeceda, ki jo moraš poznati, če hočeš biti pismen, a besedilo moraš iz nje sestaviti sam, z združevanjem njenih delov. Če hočeš kaj vedeti o kabali, moraš biti seznanjen s temi knjigami in vedeti, kaj je v njih. A to ni dovolj; lahko jih znaš na pamet, pa ne veš ničesar o kabali! Globlje poznavanje ne pride s knjigami, ampak s praktičnimi vajami in, za vrhunec, s priklicem sefir.«

Prišla sva do sefir, ki so v srčiki kabale kot posamezne ravni zavesti. Kaj sploh so?
»So vsota, rezultat, specifičen konstrukt 22-ih osnovnih sestavnih delov vesolja gledano iz pozicije našega planeta. Ti so 12 zodiakalnih znamenj, sedem planetov in štiri prvine (voda, zrak, zemlja in ogenj). Namesto do številke 23 pridemo do 22, ker se planet Saturn in prvina zemlje do neke mere prekrivata.
Rezultat medsebojnega prežemanja in prepletanja vsake izmed teh 22-ih sestavin z vsako drugo je deset ravni zavesti oziroma deset sefir. Če so osnovne prvine zidaki, so sefire različna nadstropja hiše, zgrajena iz njih. Medtem ko so osnovne sestavine kljub svoji različnosti med sabo relativno enakopravne, pa je odnos med sefirami hierarhičen. Če hočemo poznati same sebe, moramo najprej poznati njih.«

Kaj pomeni, da je sefira raven zavesti?
»Že to, da moramo jesti, je znamenje ene ravni zavesti. To, da ponoči sanjamo, je znamenje druge, da smo ustvarjalni, da nas žeja po znanju in smo zmožni umskega razčlenjevanja, pa tretje. Občudovanje lepote, spoštovanje pravnega redu, želja po urejenosti, vse to so izrazi posameznih ravni.
Te so neprestano prisotne v nas, čeprav se vse ne kažejo v enaki meri. To je odvisno od zgradbe in razporejenosti 22-ih osnovnih sestavin, kako te dajejo moč določeni ravni zavesti. Pri strogih ljudeh, ki imajo radi red, ali pri pravnikih, je poudarjena sefira Geburah. Pri tistih, ki imajo radi otroke, je močna sefira Jesod.
Da so te ravni prisotne in delujejo kot motiv za določeno vrsto vedenja, še ne pomeni, da jih obvladujemo. Kdor jih hoče imeti pod nadzorom, mora ugotoviti, kako močne so in na kakšen način se kažejo.«

Kateri dejavniki določajo moč in odnos med sefirami pri posamezniku?
»Vsi smo zmnožek očeta in matere, od staršev podedujemo marsikatero predispozicijo, tu je še astrološka rojstna karta, ki grafično predstavlja 22 osnovnih sestavin, oblikuje nas tudi okolje, v katerem živimo. Vse to so zunanji vzroki, sčasoma pa se pojavi še dejavnik svobodne volje, s katerim je v določeni meri moč spreminjati ostale.«

Vseh sefir na tem mestu ni smiselno predstavljati. Bi lahko za primer podrobneje opisali le sefiro Tifaret?
»V vseh knjigah je opisana kot ključna sefira, ki je težišče in središče celotnega sistema. Šesta sefira se nahaja točno na pol poti med najvišjo in najnižjo. Povezujemo jo z jazom, samozavedanjem in razsvetljenostjo. Involutivno gledano ta nivo je pogoj za nastanek človeške zavesti, uma.
Inicijacijski gledano to je prva sefira, pri kateri se izničijo vse napetosti v nas, vse razlike med zmožnostmi, ki nas vlečejo v različne smeri. Ko se doseže ta raven, ozavestimo same sebe in spoznamo, kdo smo. Šele takrat postane 22 osnovnih prvin v mikrokozmosu človeka ubranih med sabo in s svojimi ustreznicami v makrokozmosu. V takšnem trenutku imamo občutek, da smo v središču in ubrani z vsem okoli sebe. To ravnovesje je nekakšna ravnodušnost, ki so jo dosegli vsi razsvetljeni ljudje.
To stanje seveda ni trajno, ampak ga je treba ohranjati, saj se razmere neprestano spreminjajo in nas različni vplivi skušajo vreči iz ravnotežja. Razgibanost je nujna, saj poganja razvoj: ko vzpostavimo ravnovesje, se to kmalu poruši in moramo ga na novo vzpostaviti na višji ravni, in tako ad infinitum. To je nujnost evolucije.«

Kako se to kaže v vsakdanjem življenju?
»To stanje zavesti dosežemo v redkih in kratkih trenutkih, ko se nam zdi, da se vse v življenju ujema. A ta občutek ne pomeni, da smo to raven ozavestili in jo imamo pod nadzorom. Ko do nje pridemo z zavestnim naporom to je popolnoma drugačno stanje in zavedanje, smo napravili ogromen evolutivni korak.
Kazalcev, da s Tifaretom ni vse v redu, je nešteto: to so težave, ki nas vržejo iz tira, ko smo podrejeni različnim vplivom, se moramo neprestano prilagajati in na splošno nismo gospodarji svojih življenj. Ker s Tifaretom ne more biti vse v redu če katera nižja sefira ni uravnovešena. Ampak vedno imamo na voljo sredstva, da to spremenimo in skušamo vzpostaviti ravnovesje.«

Kako priklicati sefire?
»Najprej je treba vedeti, kaj hočemo priklicati, ugotoviti kje je primanjkljaj. Načinov invociranja je ogromno. Za začetek je najboljše poznati in uporabiti mitologijo in božanstva, povezana z 22-imi osnovnimi prvinami. Te imajo tudi snovne predstavnike, prek njih lahko prav tako invociramo sefire. Če želimo na primer priklicati šesto sefiro Tifaret, se lahko obrnemo na boga Apolona, ki je njen najčistejši in najbolj vzvišen simbol ali na Sonce, ki je njen snovni predstavnik. Seveda, tukaj je še ogromno takšnih predstavnikov.
To lahko storimo na najrazličnejše načine. V knjigi sem podal nekaj obrazcev, ki pa jih lahko vsakdo prilagodi svojim potrebam. Že meditiranje o Soncu je delo na sefiri Tifaret.
Kdor ima določeno kabalistično znanje in pozna sefiro, ki jo kliče, lahko to stori tako, da napiše besedilo v obliki prošnje, litanije, eseja, monodrame … Venero lahko denimo prikličemo tako, da napišemo ljubezensko pesem ali že s tem, da imamo rože na vrtu in vestno skrbimo zanje. Kdor obleče majico rdeče barve, kliče peto raven zavesti, Geburah. Mnogokrat kličemo sefire nezavedno in spontano: če redno obiskujemo knjižico in beremo, invociramo sefiro Hod. Ampak, to so vse pasivni, spontani prizivi. Ritualni so veliko močnejši. «

Nam lahko še na kratko predstavite trodelno zgradbo duše po kabali?
»Za začetek moramo vedeti, da je duša ena. Po kabali je šest različnih delov, ravni duše. Za nas so najbolj zanimivi trije nižji deli duše. To so guf, nefeš in ruah. Najlažje jih predstavimo kot kočijo, konja in kočijaža, ali kot avto, gorivo in voznika. Torej, sredstvo, energija (pogon) ter smisel (cilj). Kočija je guf, fizično telo, ki je samo po sebi le neživ kup kosti in mesa, ki se nikamor ne premakne brez konja, nefeša. Šele kočijaž, ruah, daje konju in kočiji smer. Živali in rastline lahko obstajajo samo z nefešem in gufom, človek pa se od njih razlikuje po tem, da ima um oziroma ruah, zaradi katerega se lahko razvija. Ti trije deli (oziroma vseh šest) funkcionirajo kot sinhronizirana celota. Podobne razvrstitve so prisotne v različnih sistemih samo pod različnimi imeni. V knjigi sem uporabil primerjavo med to kabalistično razlago ter budističnimi skandami. Moram poudariti, da na tem področju vlada velika terminološka zmeda in pri tem je treba biti previden.«

Nam lahko za konec lahko zaupate kaj trenutno proučujete?
»Ker je kabala vseprežemajoč model vesolja in človeka, mi snovi nikoli ne primanjkuje. Kvečjemu ne vem, ali bom zmogel raziskati vse, kar bi si želel!«

Besedilo in fotografija: Tomaž Kvas

Preučevalec kabale je hkrati učenec, učitelj, raziskovalec in predmet raziskovanja

Za zaveso živega in neživega sveta so nevidne moči od katerih je odvisno kaj v njem poteka. Spozna jih in razume lahko le človek ki hodi po težki poti samospoznavanja, meni Goran Sarvan, avtor knjige Kabala u teoriji i praksi, ki je letos izšla v Beogradu. Z njim smo se pogovarjali o tej starodavni mistični vedi s koreninami v ezoteričnem izročilu Hebrejcev.

Kako bi opredelili kabalo?
Četudi bi naštel na desetine teorij in razlag, še vedno ne bi zajel vsega kaj kabala je. Tudi med rabini ni enotne definicije, ker ni potrebna. Kabala je kot pove že dobesedni prevod besede, izročilo. Je sistem znanj ki ga potrebujemo ko želimo razumeti Staro zavezo, a tudi ko hočemo vedeti kdo je in kaj je človek ali mikrokozmos, kaj je univerzum ali makrokozmos, in doumeti odnos med njima. Zajema prvine vseh osnovnih disciplin ki preučujejo človeka; religijo, umetnost, znanost in filozofijo.

Kako se vaša knjiga razlikuje od drugih, ki se posvečajo tej tematiki?
Večina knjig o kabali obravnava samo zgodovinsko-religiozni vidik. To je sicer pomembno a imamo od njega malo otiplivih koristi. Glavni razlog za to je pomanjkanje dobrih poznavalcev.

Pri pisanju sem upošteval sedanjo razvojno raven človeškega duha in okoliščine v katerih živimo. Današnje snovno stanje, življenski pogoji in snovni predstavniki kozmičnih sil niso enaki kot denimo pred stoletjem. So pa podobni zakoni ki upravljajo odnose med njimi. V knjigi analiziram tako medsebojne odnose teh predstavniov kot tiste makrokozmičnih povzročiteljev, ki stojijo za njimi.

Kakšno je splošno znanje o kabali pri ljudeh?
Tako rekoč ga ni. Ljudje slišijo zanjo, a ko spoznajo da je zahtevna in obsežna, da se je treba v snov poglobiti, praviloma obupajo. Želijo si samo čarnih besed in čudežev, pri praktičnih vajah ki terjajo veliko samodiscipline, pa odnehajo tudi najbolj zagrizeni.

Pručevalec kabale je tudi hkrati učenec, učitelj, raziskovalec in predmet raziskovanja. Ni mentorja, sami se moramo voditi, priganjati, nadzorovati, grajati in pohvaliti. To zmore le človek z močno samodisciplino in s širokim naborom znanj.

Od kod jemljete znanje?
Iz nekaterih starejših, predvsem tujih knjig, imam še nekaj sogovornikov, osnova vsega pa so vaje.

———————————————
Predpogoj za modrost sta količina in kakovost znanja!
——————————————–

Kako ocenjujete poznavanja in prakticiranja kabale v Sloveniji?
Razmere v Sloveniji so enake kot v večini evropskih držav. Veliko se govori o duhovnosti, razsvetljenosti, sodobnosti, naprednosti, novodobnih znanjih in alternativi. A vsega tega ni, je pa klasična rimokatoliška omejnost. V Sloveniji ni avtorjev del o kabali, prevodi so slabo izbrani in slabo narejeni. Večina dogajanja je površinskega in ljubiteljskega. Veliko je predavanj, delavnic in duhovnih učiteljev, a vse ostaja na tretjerazredni ravni. Vse to je zgolj vikend, ali instant duhovnost.

Kakšna je prihodnost kabale?
Od nekdaj velja da je danes neznano ali celo krivoverno, jutri splošno sprejeto in uporabno, pojutrišnjem pa že zastarelo in dogmatično. To velja za vse, razen za univerzalna znanja: gravitacija je recimo vedno obstajala in vedno bo, spreminja se le naše razumevanje in vedenje o njej. Enako je s kabalističnimi znanji. Ni nujno da bodo obstajala pod enakimi imeni, bodo pa postopoma postajala nuja. Isto božanstvo ki danes skrbi za hitro pošto, je v srednjem veku bdelo nad poštnimi kočijami; antična medicina je bila drugačna od današnje, a ji je vladalo isto božanstvo kot recimo danes ljubljanskemu kliničnemu centru.

Potreba po znanjih raste, še posebno po tistih s praktično vrednostjo. V ZDA ima vsak uspešnejši menadžer svojega ezoteričnega svetovalca ali divinatorja. S poznavanjem kabalističnih povezav in soodnosov lahko predvidimo marsikaj. Kabala je znanost prihodnosti ki bo pomagala odgovoriti na vprašanja na področjih kemije, fizike, psihologije, medicine in še kje.

Kako lahko sodeluje z znanostjo?
Možnosti so neomejene. Da bi bile čim bolj izkoriščene mora znanost pokazati več pripravljenosti prisluhniti drugačnim pristopom. Vedno mora hoditi po robu, če ni tako, ni znanost, ampak ponavljanje že videnega! Vedeti je treba da imamo tukaj lobije in dogme. Znanstveniki na primer, se kar naprej sklicijejo na C. G. Junga, in vendar ga še vedno niso res prežvečili.

V zadnjih petindvajsetih letih smo doživeli informacijsko-tehnološko revolucijo, ki je prav tako njen otrok, a na nekaterih področjih, zlasti na družbenem, vlada zmeda. Kljub vsem dosežkom znanost ne dohiteva dogodkov, kaj šele da bi jih predvidevasla. Poleg tega je v službi kapitala, morala pa bi ostati otrok radovednosti. Danes se človek največ sprašuje kam in kako naprej. Da bi dobili odgovor na vprašanje o smiselnosti, potrebujemo stara znanja.

Za začetek predlagam, da se v laboratoriju izvede kabalistična nvokacija Lune v kozarcu vode in se z vsemi najsodobnejšimi instrumenti opazujejo spremembe v njej. Ali pa naj se vpraša od kod rakava obolenja. Znanost mora ugotoviti da je izbruh raka na telesni ravni posledica motenj na drugih ravneh človekovega obstoja. Zaradi tega se rak zmeraj znova vrne, če ga zdravimo le somatsko, ne odpravimo pa pravega razloga zanj. Spoznati je treba povezave da lahko ugotovimo kje v umu je vzrok da je posameznik zbolel z rakom točno na določenem organu.

Kakšna je dosedanja vloga kabale v duhovnem razvoju zahodnega sveta?
Nič ezoterično-duhovnega na Zahodu se ni zgodilo brez nje.Večina obredov inicijacije temelji na kabali. Ni mogoče reči da gre za vpliv, ampak za prepletenost.

Vsi ezoteriki od srednjega veka naprej so bili kabalisti, čeprav si zaradi strahu pred inkvizicijo tega niso upali priznati. Med njimi so Nikolas Flamel, Agripa, Moses maimonides, Pico della Mirandola, Paracelsus in Averoes. Enako velja za večino pomembnih srednjeveških zdravnikov, in tudi pozneje vse do prve svetovne vojne.

—————————————-
Isto božanstvo, ki je v srednjem veku bdelo nad poštnimi kočijami, danes skrbi za hitro pošto.
—————————————

Je današnji čas naklonjen preučevanju takšne snovi?
Ne živimo v družbi znanja, čeprav mnogi ta čas tako opredeljujejo, a še manj v času modrosti. Živimo v informacijski dobi, a informacija je le drobec znanja. Predpogoj za modrost sta količin in kakovost znanja. A če nekaj poznamo, ne pomeni da smo to tudi dejansko spoznali.

Resnica, modrost in smisel življenja niso več cilj znanja in učenja. Človeštvo še nikoli ni bilo izpostavljeno tolikšni količini različnih informacij kot danes, a bilo hkrati tako daleč od modrosti in razumevanja. Ker kabala ponuja modrost, ji današnji čas ni naklonjen!

Si lahko vsakdanjem življenju pomagamo s kabalo?
Da. Pri spoznavanju vsebine lastnega uma. Lahko gre za sanje ali za misli v budnem stanju, ki zaposlujejo naš um. Po sistemu povezav je mogoče odkriti, kje smo duševno – in posledično telesno – šibki, kje močni, kje prihaja do zastojev, zakaj nas je nečesa strah, zakaj smo nečemu naklonjeni in podobno.

Vedeti je treba da so božanstva antičnih mitov resnične kozmične sile ki tudi ta trenutek delujejo na nas. Ko jih dobro spoznamo, ko vemo kako vplivajo druga na drugo, na snovni svet in človeka v njem, lahko odmerjamo, kakšno moč bodo imele nad nami. Njihov vpliv, če je zaželen, lahko povečamo in narobe. Samo s tem, ko odstranimo njihove snovne predstavnike, predmete, zamisli, koncepte, ljudi, rastline, skratka vse živo in ‘neživo’, zmanjšamo njihovo prisotnost v svojem življenju. Velja tudi nasprotno.  Podobne učinke lahko dosežemo tudi z obredi.

Če se poglobimo v sefirote oziroma ravni zavesti, vidimo da kabala zajema vsa življenska podroćja. Sodobnim ekonomistom svetujem, naj preštudirajo ustrezen starogrški mit ali naj analizirajo etimologijo in fonetiko besede kapital. To jim bo pomagalo razumeti tudi sedanje gospodarske razmere.

Kako bi živeli v skladu z naukom kabale?
Sodoben človek ne ve kako naj to naredi, na spremembo ni ne pripravljen ne motiviran zanjo. Danes poudarjene nravne značilnosti, kot so pohlep, egoizem, privoščljivost in zavist, bi bilo moč omiliti s poznavanjem in uravnoteževanjem lastnega uma. Kabalisti bi dejali da mora vsak spoznati svoj ruach, potem pa ga po potrebi tudi spremeniti. A samospoznavanje je težko.

S pomočjo kabale je marsikaj mogoče predvideti in spoznati, vplivati na prihodnost, daje nam pa tudi orodja za delovanje v sedanjosti. Res pa je, da ni čudežna paličica, saj ne naredi ničesar namesto nas. Vsak zase mora delovati nase.

A vse le ni tako črno?
Seveda ne. Vse se dogaja po zakonu nujnosti. Človek mora dobiti po glavi da se kaj nauči in spremeni. Ko bo napočil pravi trenutek, ko bo dovolj izobražencev spoznalo, da ne gre več tako naprej, ko bodo to terjali snovni dejavniki, se bosta mislenost in razvoj obrnila v novo smer kar sama.

Avtor meni da so božanstva antičnih mitov resnične kozmične sile, ki tudi ta trenutek delujejo na nas. 

Pogovarjal se je Tomaž Kvas

INTERVJU je bil originalno objavljen v reviji Misteriji decembra 2009.