Autor: Goran Sarvan

„Prosim, preden kaj naredim, da bi bilo moje delo blagoslov za vse ljudi,“ je dejal Red Hat, šaman indijanskega plemena Cheyenne. Čeprav besedo šaman največkrat povezujemo z Indijanci, beseda sama prihaja iz Sibirije in pomeni krotilec duhov. Šaman ne le, da je sposoben klicati duhove, temveč z njihovo pomočjo tudi zdravi, se pogovarja z umrlimi, kliče dež, roti duhove in bogove, da namenijo njegovemu plemenu dovolj krav in podobno. Mircea Eliade, eden najpomembnejših raziskovalcev šamanizma, je trdil, da so šamani: zdravitelji in čarovniki; šamani lahko zdravijo, lahko pa naredijo čudeže, kot so na primer fakirski. Poleg naštetega je šaman tudi duhovnik, mistik in pesnik.

  Zanimivo je, da imajo tradicije šamanizma, ki so jih gojile skozi zgodovino zelo različne kulture, marsikaj skupnega. Šamanistična obredja, razpostranjenja po vsem svetu, so si zelo podobna, čeprav med kulturami, ki jih gojijo, ni bilo stikov. Šaman z otoka Bali ali Filipinov, zdravi podobno kot kanadski in južnoameriški Indijanci, podobno kot sibirski in tibetanski zdravitelji. Šamanski obredi tako rekoč po vsem svetu poznajo obredniples, geste, uživanje „svete“ substance, padanje v trans, ter pitijske izjave šamanov po transu. Zaradi velike podobnosti vseh šamanskih obredij, ne glede na kulturo, v kateri so nastala, smemo sklepati, da izražajo skupne zakonitosti, ki veljajo za vse ljudi, ne glede na raso, spol in tako naprej.
 Nekatere šamanske tradicije slone na predpostavki, da vso življenje prihaja uz Stare Matere Prostor, kar izražajo tudi nekatere bolj uveljavljene duhovne tradicije. Izkušnje šamanov med obredi so v marsičem podobne izkušnjem indijskih jogijev ali zen mojstrov.
  Šamanistični pristop k svetu je zelo human, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Temelj odnosa do narave in soljudi je prepričanje, da je vse potrebno, brez razlike, in da ima vse svojo nalogo. Šamanistične tradicije ne zanikujejo prav ničesar. Vse je mogoče uporabiti – oziroma je uporabljeno – v določenem  (pravšnjem) trenutku. V naravi obstajajo dobri in zli duhovi, dobre in zle rastline, podobno velja tudi za živali,  kamenje, reke in tako naprej. Toda vešč šaman se bo znašel v labirintu navideznega dobrega in zlega, ki je pogojeno z določenim trenutkom, in našel bo prostor za obstoj plemena, za katerega je odgovoren.

    Meč selekcije
  Izbira prihodnjega šamana med dečki, prav zaradi velikih odgovornosti, ki jih ta prevzema – velikokrat je od njega odvisno ne le življenje in smrt posameznikov, temveč vsega plemena – je zelo ostra. V večini izbira prihodnjega šamana med mladimi fanti kar zdajšnji šaman, upošteva pa tudi mnenje starešin. K izbiri največkrat pripomore kakšen poseben dogodek. Deček, ki bi utegnil postati šaman, mora izstopati od sovrstnikov, mora biti nekaj posebnega. Značaj, posebna občutljivost, spontane sanje in vizije so le nekateri od dejavnikov, ki lahko vplivajo na izbor. Ko je nekdo določen za šamana ali vrača, se celo pleme temu podredi, šaman ali vrač ostane do smrti. Kot zanimovost naj dodam, da je večina mističnih adeptov, ne glede na tradicijo, iz katere so izhajali, imela neko posebno značilnost, po kateri so se bistveno razlikovali od soljudi. Bodisi da so bili (pre)občutljivi, ali  zelo nesrečni ali kaj podobnega, te lastnosti pa so podobne zahtevanim lastnostim prihodnjega šamana ali vrača. V učni dobi mora prihodnji šaman „premagati“ svojo največjo „slabost“, šele zmaga nad lastno slabostjo je prava iniciacija, „diploma“, ki mu dovoljuje, da lahko zdravi in izvaja magične obrede.

  Ker je šolanje za šamana zelo zahtevno in naporno, ga ne bi zmogel kdor koli, temveč le izbrani, napovedani. Šolanje za šamana ali vrača je pogojeno s kulturo, predvsem pa z naravo, v kateri živi pleme. Šaman mora namreč zelo dobro poznati naravno okolje, v katerem živi njegovo pleme, zdravilne rastline in tako naprej. Med „učnimi predmeti“ za šamane so: telesni napor do skrajne izčrpanosti, veščine lova, hipnotiziranje živali, umik v popolni molk, izolacija, sposobnost preživetja v nemogočih pogojih, sposobnost uživanja drog, ne da bi postal odvisen od nje, komunikacija z duhovi, rastlinami in tako naprej. Šaman ali vrač mora razumeti, videti rastline, živali in ljudi, sposobnost tega razumevanja in videnja bi lahko v zahodni besednjak prevedli kot sposobnost videnja aure ali sposobnost pogovarjati se z „duhom“, ki omogoča obstoj vsemu na zemlji. Poleg našterih „predmetov“ se morajo šamani izuriti tudi v astralni projekciji (v večini pod vplivom halucinogene droge). V njej se, kot pravijo nekateri, dvigajo v nebo in padajo v zemljo. Astralna potovanja s pomočjo halucinogenih drog so za šamane sveta potovanja, na katerih se srečujejo s številnimi energijami, usodnimi za njihovo pleme, ali duhovi, ki jim v simbolni govorici prenašajo sporočila, jim svetujejo in jih svarijo pred nevarnostmi. Duh se lahko šamanu prikaše v viziji kot rastlina, žival ali kako drugače, ne glede na podobo prinaša sveta sporočila, ki so za pleme obvezujoča. Vrednost in kakovost tako prodobljenih sporočil je odvisna od magičnih sposobnosti šamana.

  Obrede, ki jih izvajajo šamani, bi lahko primerjali z rituali, ki jih poznajo nekatere duhovne tradcije. Pri šamanskih obredih, podobno kot pri duhovnih, je zelo pomembnen pravilni etični odnos. Šaman obredno priklicuje svoj višji jaz, ne glede na to, kako se mu pojavlja, oziroma, kako ga sam vidi (kot žival ali rastlino). Ko s pomočjo halucinogenih drog – ali tudi brez – naveže stik z višjim jaz, pričakuje od njega nasvete zanj in njegovo pleme. Nasveti večinoma zadevajo življenje plemena – kdaj je pravi čas za lov in podobno. Plemena, ki gojijo šamanistično tradicijo, se večinoma preživljajo z lovom. So spretni lovci, vendar lovijo samo toliko, kolikor potrebujejo za preživetje. Ne poznajo razkošja, še več, kopičenje lastnine po njihovem mnenju „zastruplja duha“.

     Vse za blaginjo plemena
  Ena od nalog šamanov je, da priprosijo pri silah narave naklonjenost plemenu. V Sibiriji na primer šamani čarajo, da bi bil ulov rib bogat; na Filipinih vrač odganja zle duhove, da strupene živali ne bi napadale ljudi; v Mehiki in Južni Ameriki vrači prosijo za dobro letino koruze, v Kanadi za dober ulov in tako naprej.
 Poleg obredov, ki so omejena z naravnimi značilnostmi pokrajine, v kateri živijo, šamani v vseh kulturah gojijo tudi obredno zdravljenje. Za zdravljenje uporabljajo najrazličnejše metode. Zdravilo je lahko formula magičnih besed, kajenje določene halucinogene droge, uživanje mesa živali, ki ni v običajnem jedilniku, sprememba bivalnega prostora za določen čas, geste in tako naprej.

  Nek nemški raziskovalec se je pri šamanu v Južni Ameriki naučil magične formule, ki pomaga, da se rane hitreje zacelijo. Ko je znal vse magične besede in pripadajoči ritual, se je odpravil v džunglo in se, na svoje veliko presenečenje – močno poškodoval. Takoj je naredil obred, ki se ga je naučil in zdravilo je delovalo, kar ga je še bolj presenetilo. Ko se je vrnil, je plemenskemu vraču zaupal svojo zgodbo. Vrač se je le nasmehnil, ter povedal, da se to zgodi prav vsem, ki se naučijo tega rituala, s poškodbo namreč dobijo možnost, da preverijo, ali so se ga dobro naučili.

 Šamani so še pred „alternativno“ medicino poznali celostno zdravljenje, telo zdravijo tako, da zdravijo duha. Številni zdravilni šamanistični obredi zanikujejo razum, za zahodnjake so povsem absurdni. Bolnik mora na primer en teden spati na blazini, pod katero je določena rastlina. Ne glede na „neumnost“ takšnih postopkov, v katerih zahodnjakom manjka zdrave pameti, so učinkoviti. Nekateri znanstveniki celo predpostavljajo, da je prav „ignoriranje“ razuma številna plemena obvarovalo pred nevrozami in psihičnimi napetostmi.

  Šamanistične tradicije ne poznajo razlikovanja razum in ne-razum, zanje je vse eno in isto. Civiliziran razum si je oblikoval mnogo ščitov, miselnih vzorcev, ki naj bi ga obvarovali pred nedojemljivim ne-razumom. Toda vrsta obrambnih mehanizmov še ne rešuje skrivnosti ne-razuma. Le brisanje meje med obema odpravlja strah in daje odgovore na ključna eksistencialna vprašanja. Nelogična gesta ali postopek v procesu zdravljenja je neumna le za razum, toda v celoti razuma in ne-razuma je smiselna in učinkovita.

Če hočeš biti močan kot medved …
  Šamani menijo, da je življenje dano od zemlje in da lahko prav ista zemlja ponudi odgovore na vse življenjske izzive. Zemlja nam ponuja vsa zdravila, ki so nam potrebna. Šaman je neke vrste posrednik med dvema celotama – naravo in človekom. V svojih vizijah se povzpne onstran, kjer so mu prikazane nevidni niti, ki se pletejo med človekom in naravo. Nasveti, ki jih dobi v transu, preraščajo klasični ego in materialne oči, so sporočila nevidnega, sveta onstran, ki še kako vpliva na svet tostran.

  Čeprav so šamanski obredi zahodnjakom nerazumljivi, jih niso obsojali, z izjemo kanibalizma. Toda v luči šamanističnih tradicij, ki poznajo kanibalizem, to ni destruktivno dejanje, ki ga poznajo „civilizirani zahodnjaki“, ko ubijajo sovražnike, zasežejo njihovo lastnino in tako naprej. Kanibalizem je nastal iz drugačnih motivov. Pogojuje ga preprost boj za obstoj ali mistični cilji. Kot zanimivost naj še dodam, da kljub močno uveljavljenim neresnicam o trganju mesa z živega človeka, so kanibali uživali le meso umrlih.

  V skladu s šamanističnimi in nekaterimi drugimi mističnimi tradicijami, je meso koncentrat energije, bolj kot je bila žival (ali človek) na višji stopnji (duhovnega) razvoja, bolj pretanjena je energije njenega mesa. S tega zornega kota je najkakovostnejše prav človeško meso. Zdravega človeka, seveda. Uživanje mesa v obredne namene ali za krepitev določenih sposobnosti, poznajo šamanistične tradicije v vrsti različic. Severnoameriški Indijanci so na primer verjeli, da je treba jesti meso medveda, da bi postali močni kot medved, če želijo biti pogumni kot medved, pa morajo pojesti njegovo srce.

  Na prvine šamanistične tradicije lahko še danes naletimo tudi v Evropi. Večinoma se ohranjajo kot folklorni obredi priprošnje naravi, da bi bila bogata letina, da zima ne bi bila prehuda in podobno. Najizrazitejši primer šamanistične tradicije v Evropi verjetno pripada Keltom, njihova tradicija se nadaljuje še danes, ohranjajo jo svečeniki druidi. Keltska kultura je bila bolj tesno prepletena za naravo od grške ali rimske. Čas so merili po ciklusih Lune, ki je dajala temeljne smernice za vse dejavnosti. Vsi njihovi obredi so bili usmerjeni k utrjevanju vezi med človekom in naravo, usklajevanju življenja s ciklusi narave. Kelti so na primer na prvega novembra izvajali poseben obred, ki je bil namenjen temu, da dvigne tančico z duhovnega sveta in omogoči stik med živimi in umrlimi. To je zelo star praznik, ki je bil uveljavjen še veliko pred krščanstvom, verjetno ga je cerkev, v nemoči, da bi ga izkoreninila, preprosto povzela.

   Druidska mistika je zelo zanimiva, po svoje je zelo blizu „new age miselnosti“. Njihove misteriji so se dogajali na prelomu iz dneva v noč, v somraku ali ob zori. Njihove svete rastline so hrast in bela omela, njihovi sveti dnevi so bo ekvinokciju in solsticiju, iz česar lahko vidimo povezanost z astrologijo. Imajo holistični pristop do človeka in narave, brez delitve na dobro in zlo …

  Šamanistične tradicije, marsikje izrinjene ob rob ali pogažene najprej z misijonarsko, nato pa z „znanstveno“ zagnanostjo, so prava zakladnica sožitja med človekom in naravo, ki čaka, da bo (ponovno) odkrita. „Modrost belega človeka prihaja iz njegove glave, rojevajo jo njegove misli. Takšna modrost je ubožna in slaba. Ljudje, ki neprestano delajo, nimajo dovolj časa, da se prepustijo sanjam. V svetu sanj je skrita pod do modrosti,“ je rekel indijski šaman Smohalla.
 

„Sem vrač, vicasa vakan. Besedo vrač so uporbljali beli ljudje. Želim, da bi se našla boljša beseda za pojasnitev tega, kaj nam, Indijancem, pomeni nekdo, ki je vicasa vakan. Vendar ne najdem nobene.   Vicasa vakas se mora čestokrat umakniti v samoto, oddaljiti od množice, stran od vsakodnevnih in drobnih reči. Rad meditira, sloneč ob drevesu ali skali, ljubi čutiti zemljo, kako se giblje pod njegovimi nogami, čutiti težo prostranega in plamenečega neba. Z zaprtimi očmi vidi jasneje. Resnično je to, kar vidiš z zaprtimi očmi.   Vicasa vakan ljubi tišino. Z njo se zavije kot v odejo – tišino, ki ne molči, ker ga z gromkim glasom poučuje.   Takšnemu možu je ljubo, da se zadržuje na mestih, kjer se sliši samo brenčanje insektov. Sedeč, z obrazom obrnjenim proti zahodu, prosi za uslišanje. Govori z rastlinami in one mu odgovarjajo. Prisluškuje živalksim glasovom. Od vseh živih bitj se vanj nekaj steka in obenem iz njega odteka. Ne vem, kaj in kako. Tako je. Sam sem to doživel.   Vrač mora pripadati zemlji, mora brati naravo, tako kot beli človek, ki zna brati knjigo, “ pravi Lame Deer, ameriški Indijanec.

Najprej je bila beseda. Beseda kot zvočna manifestacija. Zvok, zračna vibracija, je veliko bolj pretanjena od „nižjih“, materialnih vibracij, ki jih lahko zaznamo z vonjem, vidom, okusom ali dotikom. Šele po besedi, zvočni manifestaciji, so se pojavile ostale, „nižje“, grobe vibracije, ki so stvarni svet. Snovni svet svet je nastal po degradaciji začetne, božje vibracije. Toda ta proces lahko obrnemo. Z ustvarjanjem pretanjenih, visokih vibracij, se dvigamo k bogu. Procesa zvočne manifestacije – od boga do snovnega sveta in iz snovnega sveta k bogu – imenujemo involucija in evolucija.

   V duhovnih tradicijah povsod po svetu, ki želijo z obredi ali kako drugače pospešiti proces evolucije, bližanja k bogu, je beseda, bodisi kot mantra bodisi kot (božje) ime, zelo pomembna. V zahodnih srednjeveških magičnih redovih so imeli navado, da je vsak posvečenec dobil magično ime, ki je predstavljajo njegovo moč. Magično ime je bilo tudi moto, vodilo v življenju posvečenca. Tudi v sufijski, budistični in hidnuistični tradiciji je navada, da posvečenec dobi novo ime, ki ima zanj poseben pomen. Posvečenec lahko dobi ime tudi po božanstvu, h kateremu se želi približati ali okrepiti njegove lastnosti v vsakdanjem življenju. Ime boga je že ta bog sam. S ponavljanjem božjega imena kličemo boga. Tudi v judaizmu poznajo preimenovanje novih vernikov, ki naj bi pomagalo pri procesu evolucije. Poleg tega verniki berejo božja imena, pojejo psalme, kar velja tudi v krščanstvu. Utemeljitelj jezuitskega reda Ignacij Loyola je  na primer priporočal zbrano glasno molitev. V islamski tradiciji vernikom svetujejo petje stotih božjih imen, v hinduizmu poznajo mantranje (vibriranje) božjih imen in drugih besed, s katerimi se krepijo božje energije. Mantranje ali glasno izgovarjanje božjih imen spreminja zavest ljudi, očiščuje duha ter viša vibracije človeka, tako da je ta vedno bolj uglašen z božjimi vibracijami. V omenjenih tradicijah so zato posvečencem učitelji priporočili vedno nove mantre ali izgovarjanje božjih imen, pač v skladu z njihovim duhovnim razvojem. Lahko da je nekdo ostal pri eni mantri deset let, lahko manj, lahko pa tudi celo življenje.

  Duhovne tradicije, še posebej vzhodne, izpostavljajo mantranje kot uspešen način za spodbujanje duhovne rasti. Po mnenju duhovnih učiteljev z vzhoda je mantra univerzalno sredstvo na poti duhovne rasti, lahko jo uporablja prav vsak. Ker je mantra – zvok – najbližje bogu, je tudi „bližnjica“ k bogu. Ker se mantre običajno prenašajo od učitelja do učenca, dobi učenec prav tisto mantro, ki jo v določenem življenjskem trenutku potrebuje. Pri takšni predaji mantre obstaja nevarnost za uveljavitev psevdo-duhovnih učiteljev.

  Ali bo neka mantra uspešna ali ne, je odvisno od tudi od motiviranosti aspiranta. Številnim praktikantom yoge – predvsem na zahodu – se dogaja, da kljub rednemu dolgotrajnemu mantranju ne dosežejo želenih učinkov, pojavijo pa se nekateri drugi, na primer prevelika občutljivost, konflikti z ljudmi in podobno. Vzrokov za to je lahko več. Lahko da je izbral napačno mantro (vpraša naj se, kje jo je dobil, zakaj jo je izbral, ali pozna njen namen in simbolizem) ali nepravilno mantra ali je to njegova karma (težave so le prehodno obdobje in bodo v prihodnosti pojenjale) ali so ga k mantranju pripeljali nepravilni motivi (vpraša naj se, kaj želi z mantro doseči).

Mantra – vrata v božji svet
   Kljub veliki razširjenosti mantranja na vzhodu bi bil sklep, da ga zahodnjaki ne poznamo, preuranjen. Tudi v judaizmu je zvok zelo pomemben. V Stari Zavezi najdemo številna božja imena; Talmud in kabala pa priporočata, da jih verniki čim večkrat mantrajo, pojejo ali izgovarjajo. Ta praksa je še posebej pogosta v hasidizmu, ki ga je utemeljil Bal Shem Tov, kar v prevodu pomeni „mojster petja božjih imen“. Adepti hasidizma so se zavedali, kako pomemben je zvok. Pretanjena, visoka vibracija, je resnični stvarnik sveta. Čim bolj pretanjena je, tem močnejša je. Nekateri kabalisti so šli celo tako daleč, da so trdili, da lahko neizgovorljivo božje ime JHVH, če ga izgovorimo na določen način, povzroči uničenje vsega univerzuma, kajti vibracija tega imena je tako mogočna in vseprežemajoča.

   Vse, kar obstaja, je vibracija. Vsaka stvar vibrira, vsaka človeška celica vibrira … Vrsta vibracije določa neko stvar kot tako. Način, kako dojemamo stvar – kot stol ali jabolko – je pogojeno z njeno vibracijo. Ko mantramo, širimo določeno vibracijo, ki se širi po človeškem organizmu in v okolico. Lahko bi rekli, da z novo vibracijo, ki jo ustvarjamo z mantranjem, vplivamo na lastne vibracije in vibracije v naši okolici. Mantra deluje na dva načina. Mantra je programirana, da s svojo močjo (v skladu z božjim imenom, ki se mantra) blagodejno vpliva na celice v telesu tistega, ki mantra. Njen blagodejni vpliv se širi tudi na morebitnega poslušalca, vendar v manjši meri. Z mantranjem pa se transcendira tudi zavest praktikanta v skladu z univerzalnim pricipom kozmosa, ki ga kliče z mantro. Praktikant z mantranjem kliče kozmos in postaja kozmos. Cilj mantranja je prav identifikacija z kozmosom, medsebojno zlitje.

  Po kabalistični tradiciji pripada mantra ali zvok čutu sluha, ki se enači z elementom Duha. Slednji element je sinteza in hkrati „nadzornik“ ostalih štirih elementov – ognja, vode, zraka in zemlje – zato je predstavljen s točko v središču križa in s točko na vrhu gornjega kraka v pentagramu.
  Po judaizmu je prišla prva beseda, iz katere je nastal ves univerzum, iz Tišine. Če ne bi bilo Tišine, ne bi bilo Besede, kajti ne bilo bi ničesar, od česar bi se lahko Beseda odrazila. Ko se je pojavila prva vibracija, so se iz nje rodile vse ostale, vse do snovnega sveta. Glavni namen manter in magičnih formul je doseči to Univerzalno, prvobitno Tišino, Mir ali Boga.

  Tudi v vedski tradiciji je mantra razumljena kot manifestacija prvobitnega zvoka, kar še posebej velja za maha mantro. Vedantisti so se že pred 6000 leti zavedali, da je zvok  najbolj pretanjena oblika obstajanja, da je pravzaprav obstajanje samo, ki sega od najbolj grobih vibracij, snovnega sveta, do najbolj visokih, pretanjenih vibracij, boga. Zaradi lastnosti zvoka, da lahko nastane na materialni ravni obstajanja in sega do boga, so ga priporočali kot najboljše sredstvo za doseganje božanstvenosti. Eter – duh – zvok je subtilnejši od zraka, ne glede na to da čutno dojemamo zrak kot nekaj najsuptilnejšega. Zato ne pozna meja. Zvok je vseprežemajoč.

  V hinduizmu so eter (zvok) imenovali KHANG. Eter je najbolj pretanjena vibracija, „višja“ kot vse druge vibracije, ki jih lahko zaznamo s čuti. Eter je lahko čist ali onesnažen. Ayurveda na primer uči, da pride do onesnaženja etra, če zakonodajalci na dvoru izrekajo laži. To onesnaženje „udari nazaj“ kot bumerang v obliki epidemij. Tudi vse druge izrečene neumnosti in laži onesnažujejo eter, kar se vrača v  življenje tistega, ki jih je izrekel, v obliki bolezni, nesreč in podobno. Čeprav se zdijo besede, ki jih izrekamo, nepomemembne glede na oceane izrečenih besed, so po mnenju vedantistov pomembne zvočne vibracije, ki imajo moč ustvarjanja, podobno kot ga je imel prvobitni zvok. Zato tudi ni čudno, da v večini resnih spiritualnih redovih od posvečencev zahtevajo, da se ognejo lažem in nepomembnim pogovorom (čvekanju) s komer koli, in od jim  predpisujejo občasen umik v popolno tišino.

 Kako mantrati?
    Ker je mantra vseprežemajoča, ker sega tudi v božje višave, je dobra protiutež padcu v materialni svet. Treba jo je le izgovarjati na pravilen način. Za uspešno mantranje je potrebna iskrenost praktikanta, ki se med mantranjem osredotoča na njen pomen, na simbole, ki jih ta nosi. Praktikant mora tako vibrirati mantro, da čuti vibracije po vsem telesu, običajno se pojavi tudi prijetna toplota, celo znojenje. S pravilnim mantranjem se čisti zavest praktikanta in prostor, v katerem mantra, blagodejni vplivi se širijo tudi na morebitne poslušalce, ne glede na to, ali mantrajo tudi oni ali ne. Učinke mantre bi lahko primerjali s potjo dežne kapljice. Dežna kapljica je v oblaku čista, bolj kot se bliža zemlji, več prašnih in drugih delcev pobere, zato je vedno bolj onesnažena. Ko pade na zemljo, se pomeša z zemljo, to je skrajna točka njene onesnaženosti. Toda tudi iz blata in umazane vode lahko dobimo čisto vodo. Tako kot lahko dobimo čisto vodo iz blatne mlake, tako lahko z mantranjem božjih imen in drugih manter očistimo svojo zavest in jo dvignemo na višjo raven. Mnogi vzhodni duhovni učitelji poudarjajo, da je mantranje najboljši, najhitrejši, najlažji in najmanj boleč način čiščenja karme. Ne glede na to, ali se mantra božje ime, mantra posamezne čakre, se bodo uspehi pokazali.

  Čeprav je veščina vibriranja (petja) manter pomembna, je vendarle manj pomembna od iskrene predanosti praktikanta. Vibracija manter bo sčasoma prešla meje čutne, čustvene in mentalne zavesti – pravimo, da človek transcendira. Mantra daje praktikantu božjo milost, priložnost, da preide vse materialne ovire in se dvigne k bogu. To je duhovni razvoj.

  Moč mantre se stopnjuje s trajanjem mantranja in številom ljudi, ki istočasno mantra. V Indiji obstajajo svetišča, kjer že več deset let vedno mantrajo isto mantro za mir v svetu, ko eden menih konča, začne drugi. Nekateri celo opozarjajo, da bi katere koli vojne bilo v hipu konec, če bi vsi ljudje, ki so vpleteni v vojno posredno ali neposredno, ob istem času deset minut iskreno mantrali božje ime.
  Kljub zelo razširjeni uporabi zvoka v duhovnih tradicijah po vsem svetu, je moč zvoka še vedno (pre)malo raziskana. Uporabo (ali zlorabo) zvoka srečamo tako rekoč na vsakem koraku – v politiki, šolah, medicini, show-business-u …  Nekateri vizionarji opozarjajo, da bo v bolnišnicah prihodnosti zvok poleg svetlobe temeljno sredstvo zdravljenja. Do takrat pa – bodite pozorni na izrečene besede.
                                                                        

Primeri manter:    Obstajajo številne mantre. Največ jih prihaja iz Indije, toda poznajo jih tudi v drugih religioznih in duhovnih tradicijah, bodisi da gre za petje, ali izgovarjanje besed. Obstaja cela množica hinduističnih, budističnih, tibetanskih manter, pa še mantre za posamezna božanstva – na primer mantra za Ganešo (boga Slona), za Šivo, za Ramo, za Krišno, za Hanumana, za Šakti, za Kali, za Lakšimi – mantre za izpolnitev določenih želja, mantre za zdravljenje, mantre za doseganje bogastva, mantre proti urokom  in tako naprej. Obstajajo tudi mantre na posamezne čakre, še več, vsak listič na lotosovem listu ima svojo mantro. Pa še mantre Sikhov, mantre Zaratustre, islamske, krščanske, hebrejske, gnostične mantre in še mnogo mnogo drugih manter. Vsak človek ima svojo, osebno mantro, to je njegovo ime, bodisi da ga je dobil s posvetitvijo ali od staršev.    Mantre delujejo, kajti zvok ima ustvarjalno moč, če resno, iskreno in predano redno mantramo katero koli mantro, se bodo čez čas pojavili rezultati. Mantra je vibracija, ki ima vseprežemajočo moč. To je gotova naložba, ki se bo obrestovala v skladu s stopnjo predanosti oziroma identifikacijo z mantro.   Opozoril bi rad le na nekatere, bolj znane mantre in njihov pomen. Iz hinduistične tradicije prihaja mantra OM NAMAHA SHIVAYA, kar pomeni tebi, se zatekam, o Šiva. Tibetanska mantra OM TAT SAT, pomeni Om, ti si Resnica. Sufijska mantra AN AL HAQ pomeni jaz sem Resnica, hindujska mantra SARVAN EVA BRAHMA pomeni vse je Brama, hebrejska ADONAI pomeni Moj Gospod, jogijska mantra SO HAM pomeni to sem jaz, gnostična  mantra IAO predstavlja eno od imen boga sonca, podobno kot formula ABRAXAS in tako naprej.

Vsak dan uporabljamo izraze čisto, čistoča, čistost in tudi druge oblike te besede.

Zelo redko pa se poglobimo v pomen te besede in pojma. Seveda vsi vemo kaj pomeni biti čist, tj. nasprotno od umazan. Pri tem pojmu večinoma mislimo na fizično snažnost. Pojem ‘čisto’ ima tudi ekonomski, magični, energijski, duhovni, kabalistični, politični, filozofski, etični, estetski in seveda tudi fizični pomen, le da v vseh drugih kategorijah nima tako distinktivnega pomena kakor v fizičnem.

Pojem čistosti lahko povežemo z duševno, moralno čistostjo in tudi s kategorizacijo narodov, držav. Takšnih zgledov ni težko najti. Navadno so to sterilni in nezanimivi narodi in države. Preveč resni, dolgočasni, disciplinirani. Pogosto morbidni, brez smeha, humorja, brez življenskega čara in celo brez življenskega poleta. To so predvsem države in narodi po značilnosti podobni astrološkemu znamenju Device. Sem bi lahko uvrstili tudi Slovenijo in Švico.

Ko za kakšnega človeka rečemo da je čist, mislimo na zunanjo, fizično čistost. Če pa pomislimo na nekaj globljega potem navadno rečemo ‘čista duša’ ali ‘čist um’. V čem je razlika kaj pojmujemo pod oznako čisto v tem drugem primeru? Očitno nekaj bolj kompleksnega ali drugače vrednotenega. Če skušamo zunanjo, fizično čistost povezati z ravnotežjem, nam to ne pove veliko, če razčlenjujemo notranjo, duševno ali mentalno čistost, pa je nujno govoriti tudi o ravnotežju. Čistost enačimo z ravnotežjem.

Če tako gledamo na čisto in ravnotežje lahko sklepamo da je na tem svetu zelo malo čistega, zelo malo uravnoteženega. Opažamo da oba procesa potekata hkrati. Navzoče je nenehno prizadevanje za ravnotežje in čistočo ter nenehno rušenje tega ravnotežja in zmanjševanje čistega. Poleg tega poteka proces ‘nesnage’, neravnotežja, spontano, sam od sebe, za čiščenje, za vnovično povrnitev ravnotežja pa je zmeraj potreben trud.

Pri vsem tem se upravičeno sprašujemo ali čisto sploh lahko obstaja v svojem pravem, skarajnem primeru? In pod katerimi pogoji? Odgovor je ‘skoraj’ negativen. Kaže da je neka količina ‘umazanega’ zmeraj navzoča in tudi mora biti. Kot da je nujna za ohranjanje stalnega vzajemnega dinamičnega procesa. Če čisto tako rekoč v svoji popolni obiki ne more obstajati se vprašamo – zakaj? Zato ker je to nujno, je pogoj za celotno dinamiko. Čistoča je statika. Tako pridemo do zamisli da pojem čistega v skrajnem primeru povezujemo in identificiramo z matematično in kabalistično ničlo. To je posredna identifikacija z ravnotežjem ki smo jo že omenili. Čisto obstaja torej samo v univerzalnem ravnotežju, oziroma središču tega ravnotežja, v ničli, ki ne obstaja. Logično vprašanje pa je, ali je sploh mogoče dinamično čisto? Mogoče je, vendar kot relativna čistost in relativno ravnotežje.

V duhovnem pomenu se čisto – nečisto ne da poistiti s črno – belim ali jinom in jangom ali podobnimi dvojnostimi temveč samo z ravnotežjem – neravnotežjem. Čisto je harmonija, ravnotežje in božanskost. To pomeni da so v tem ravnotežju, harmoniji, tudi elementi ‘nečistoče’ ki so tako vkorporirani, harmonizirani s ‘čistimi’ elementi da ustvarijo harmonijo, ki se izraža kot čistoča. Samo središče te harmonije, središče nekega harmoničnega sistema je povsem čisto, to je matematična ničla. To pa samo po sebi ni življenje, ni dinamika, ni harmonija. Da bi čistoča imela smisel, mora obstajati uravnoteženi sistem okoli te ničle ki je dinamičen. Šele tedaj lahko govorimo o smisleni in funkcionalni čistoči. Ne glede na raven ozaveščenosti in popolnosti tega sistema.

Čistoča je ena od komponent moči. In tudi harmoničnost je moč. Harmoničnost je optimalna uporavnost vsake njene sestavine, vsakega njenega dela. Zelo težko je nekaj povsem čistega ločiti od nečistega in ga kot takšno ohraniti. Kaže da je prepletenost čistega in nečistega nujna in stalna.